Mineva 30 let od genocida v Srebrenici. Jasmila Žbanić je o poboju več kot osem tisoč muslimanov posnela pretresljiv film Quo Vadis, Aida. Za film Grbavica, ki odpira temo posilstev med vojno v nekdanji Jugoslaviji, je v Berlinu prejela zlatega medveda. Sodeluje pri odmevnih mednarodnih produkcijah, režirala je eno izmed epizod postapokaliptične serije Zadnji med nami (The Last of Us). Diplomirala je med obleganjem Sarajeva, spominja se, da so bili na zagovoru njene diplome tudi člani skupine Laibach. S svojim delom skuša preseči omejena razmišljanja na Balkanu, razbija tabuje, opozarja na pravice žensk. In še vedno tudi na posledice vojne, kljub temu da svetovnih producentov ta tema ne zanima (več), nekateri ob tem celo zadremajo: "Zelo ekstremen primer se je zgodil, ko je ena francoska koproducentka zaspala, medtem ko smo ji razlagali o genocidu."

Prepričana je, da na Balkanu tudi zaradi vojnih travm še vedno ne gospodarijo z lastno sedanjostjo in prihodnostjo, Evropi pa ustrezajo avtoritarni voditelji. Govoriti o miru je postalo politično nekorektno. Spregovori pa tudi o norih kontrastih Sarajeva, mesta s posebno energijo, ki ga je na čelu z olimpijado pomagal vzpostaviti tudi Emerik Blum, junak aktualnega dokumentarnega filma Jasmile Žbanić.

Intervju

Eden izmed vaših zadnjih filmov je projekt Blum, kako bi ga opisali?

Blum je zgodba o Emeriku Blumu. O legendarnem direktorju jugoslovanskega podjetja in koncerna Energoinvest. Podnaslov filma je Gospodarji svoje prihodnosti. To je v resnici zgodba o socialističnem in samoupravnem sistemu, ki je v Energoinvestu in pod vodstvom Emerika Bluma odlično deloval. V kontekstu današnjega brutalnega kapitalizma, ob katerem se komaj preživljamo, me je zanimalo, kako govoriti o alternativah. In to smo poskušali storiti skozi njegovo osebno zgodbo, zgodbo Energoinvesta in zgodbo o samoupravljanju. Narediti film ne samo o nekem obdobju, ampak tudi film, ki se v resnici dotika naše prihodnosti.

Kdo je bil Emerik Blum?

Emerik Blum je bil Sarajevčan. Študiral je v Pragi in na Dunaju. Na začetku druge svetovne vojne so ga aretirali, ker je bil jud in komunist. Bil je zaprt v več koncentracijskih taboriščih. Iz Jasenovca je pobegnil in preživel edini od družine. Pridužil se je partizanom. Po vojni pa se vrnil v Sarajevo in ustanovil Energoinvest. Iz malega podjetja je nastal ogromen in uspešen koncern, ki je pred začetkom vojne v Bosni in Hercegovini zaposloval 60 tisoč delavcev.

Bil je zaprisežen komunist, ki je verjel, da lahko živimo v enakopravni družbi, v kateri je vsak človek zadovoljen. Bil je tudi velik humanist. Poleg tega pa tudi velik strokovnjak, ki je cenil druge strokovnjake. Vse to, kar danes ne obstaja, ko se ne ceni strokovnost, ampak samo pripadnost določeni stranki. In vse to vodi državo v težke razmere. Medtem ko je bilo v Blumovem primeru drugače, ko so strokovnjaki vzeli stvari v svoje roke. Vse je bilo drugače.

Podjetje Energoinvest se je ob svojem nastanku osredinilo na graditev infrastrukture električne energije. Hitro je postalo zelo uspešno, predvsem zaradi direktive po vse večji industrializaciji v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Ob gledanju filma se človek vpraša, a ne meji vse skupaj na utopijo?

Nekdo je rekel, da je žanr tega filma "fantastični dokumentarec". S perspektive današnje Bosne in Hercegovine, ki je popolnoma osiromašena, je film Blum res videti kot znanstvena fantastika. Mladi nikoli niso slišali za Bluma, za samoupravljanje, za uspešen socializem, in to je zanje zanimivo. Ker nove oblasti ves čas skrivajo, da je takrat kar koli delovalo. Samo zato, da se ne bi videlo, kako danes nič ne deluje. Ljudje se še vedno sprašujejo: kako je bilo vse to mogoče. Ampak preverili smo vsa dejstva. Še posebej smo se osredinili na iskanje slabih strani zgodbe. Nismo si želeli, da bi bil film videti kot propagandni oglas. Ampak vse to je res delovalo tako, da je imel Energoinvest velik dobiček. Na razpisih je premagoval nemški Simens in ameriška podjetja ... Na drugi strani pa je dobiček vlagal v svoje delavce. Imeli so zagotovljena stanovanja, zdravstvo, izobraževanja po svetu. Vse to je zanimivo v kontekstu današnjih časov. Emerik Blum je imel štirikrat večjo plačo od receptorja. Danes imajo menedžerji po tisočkrat večje plače od delavcev. V tem kontekstu res deluje vse skupaj kot utopija. Ampak to je bila realnost te države.

Česa se lahko naučimo od Emerika Bluma in zgodbe o Energoinvestu?

Devetega novembra (2024) smo na premiero filma v Sarajevo povabili koproducenta filma Richarda Bondija, ki je inženir pri Googlu. Mislil je, da je Google napredno podjetje, v smislu, da delavcem omogoča določene ugodnosti, občutek skupnosti, nekaj, kar je pozneje videl v filmu Blum. To pa je razlika med takšnimi podjetji – v Energoinvestu gre dobiček podjetja za blaginjo delavca in skupnosti. To pa ni v interesu recimo Elona Muska ali Jeffa Bezosa ... tam obogatijo samo določeni posamezniki. Medtem ko skupnost stagnira.

Podjetje Energoinvest v Bosni in Hercegovini tudi brez Emerika Bluma še vedno obstaja. Po podatkih Wikipedije zaposluje nekaj manj kot 500 ljudi. Čeprav je Emerik Blum Sarajevu pustil ogromen pečat tudi kot župan Sarajeva in zelo pomemben člen organizacije olimpijskih iger – njegova zgodba zunaj Sarajeva ostaja relativno neznana, in ravno to želi spremeniti Jasmila Žbanić. Prepričana je, da bi tudi v današnjih časih Emerik Blum našel način, kako pomagati skupnosti.

Produkcijska hiša Deblokada zaposluje tri ljudi. Pravite, da je filme veliko težje ustvarjati v Bosni in Hercegovini kot drugje. Še težje je ustvarjati vse bolj priljubljene televizijske serije. Zato je verjetno predvsem zbiranje denarja za projekte, ki morda niso komercialno zanimivi, še posebej velik izziv.

Nikoli nismo želeli sprejemati kompromisov. Ali pa se lotevati projekta, ki se nas podrobno ne dotika. Ko pa se vas nekaj resnično dotakne, ko začnete za to živeti in goreti, se potem vedno najde način.

Delamo po načinu evropske koprodukcije. Brez tega ne bi mogli ustvariti ničesar. Res imamo srečo, da obstajajo evropska sredstva, ki omogočajo, da lahko nastanejo filmi na temo, kot je posilstvo žensk, česar smo se lotevali v filmu Grbavica. Ljudje so prepoznali, da je to dobra zgodba in nekaj, kar zadeva današnjo Evropo. Tako da smo ta sredstva tudi dobili. Seveda so ta sredstva omejena. Če bi delala nemški film, v nemščini z nemškimi igralci, bi imela veliko več denarja. Če pa komu ponudite bosanski film ... Bosanci so zdaj v Nemčiji recimo zdolgočasena tema, Nemci se ne želijo več ukvarjati z nami. Ampak če poiščete nekaj, kar jih zanima ... recimo v Srebrenici se je zgodil genocid, sredi Evrope! To ni nekaj, kar lahko Evropa kar tako zanemari. No, potem se lahko marsikaj zgodi. Pri filmu Quo vadis, Aida smo imeli devet koproducentov. To je zelo težko vse skupaj. Producentsko trpljenje. Devet elektronskih sporočil, devet pogodb. Potem nekdo zahteva popravek, pa moraš vse znova. Zelo težko je vse skupaj. Lahko bi živeli veliko lažje, če bi se lotevali komercialnih filmov, ampak smo se odločili za to pot.

Kako pa je z zgodbami z Balkana? Kako prodreti?

Balkanske teme, ki so žalostne ... teme o genocidu, to ni nekaj, kar Evropejce zanima. Ljudje se ukvarjajo s popolnoma drugimi rečmi. Ugotovili smo tudi, da marsikoga niti malo ne zanimamo, da je to tako daleč od njihovih življenj. Zelo ekstremen primer se je zgodil, ko je ena francoska koproducentka zaspala, medtem ko smo ji razlagali o genocidu. Pogovarjali smo se z investitorji, ki si želijo delati pomembne teme, vlagajo pa samo v filme, v katerih ni ubijanja in kletvic. Dejali smo jim, kako si zamišljajo lahkoten film o genocidu. Resnično srečaš različne ljudi v tem poslu.

Režirali ste tudi šesto epizodo zelo uspešne televizijske serije Zadnji med nami (The Last of Us) pri produkcijski hiši HBO. Kako priti od Grbavice do ameriških serij?

Američani vedno iščejo režiserje. Od Grbavice naprej sem imela različne ponudbe iz Združenih držav Amerike, tudi za agente. Ampak me takrat to ni zanimalo, ker sem imela malega otroka in se nisem želela veliko seliti. No, potem pa je ta otrok odrasel in po epidemiji sem ugotovila, da ne morem več biti samo zaprta in pisati scenarijev ter zbirati denarja. Želela sem sodelovati pri tujih scenarijih. Sprejela sem, da me nekdo zastopa. Agenti pa vam zelo hitro ponudijo stvari.

Serija Zadnji med nami mi je bila všeč. Pa sem se odločila, da poskusim. To mi je bil velik psihološki izziv. Zavedala sem se, da so to ljudje, ki imajo že zgrajeno svojo vizijo, in da se moram jaz vklopiti v njihovo. Lahko pa sama nekaj doprinesem. Veliko sem se naučila. Ampak tisto, kar me pa res navdušuje pri njih, je ljubezen do filmov in serij. Večina ljudi, ki sem jih srečala, se tako zelo veseli procesa, so kot otroci. V Evropi tega skoraj ni. Evropejci so s temi fundacijami zelo konformni. Če film uspe, uspe, sicer bodo spet dobili denar na razpisu. Ob tem moram znova poudariti, kako zelo močno podpiram evropska sredstva za film, ker filma Quo vadis Aida v Združenih državah ne bi nihče financiral. Vsi ga obožujejo, ampak nihče ga ne bi financiral, ker ta film ne bi prodajal kokic. Ampak z druge strani pa vseeno nekaj obstaja v tej želji po "biti uspešen, drugačen od drugih". Hitrost, energija, ljubezen, ki jih oni vlagajo v film, resnično navdušujejo. Zdi se mi, kot da sem bila znova na akademiji za film.

Lahko bi rekli, da je to neka "Blum" energija.

Zelo so strastni do stvari, ki jih počnejo. Če pošljete elektronsko sporočilo direktorju podjetja 21. Century Fox, boste verjetno odgovor dobili jutri. Če boste poslali sporočilo kakšnemu evropskemu producentu, boste prejeli odgovor čez kakšna dva tedna, da malo razmisli ali pa pride z dopusta ... vse je malo upočasnjeno. Pri Američanih pa je vse zelo zelo hitro in profesionalno.

Koliko pa imate sploh maneverskega prostora pri režiji takšne produkcije?

Vprašala sem se, kaj ostane od režije, če ti nekdo že izbere igralce, če so že znani kostumografija, lokacija in zgodba. Kaj še meni kot režiserki sploh ostane? Režirala sem namreč šesto epizodo serije, ko so ustvarili že tudi določen slog in ritem. Ampak ne glede na to, kako so vse te okoliščine že vzpostavljene, še vedno obstaja neka tvoja energija, s katero lahko nekako obarvaš vse skupaj. Recimo kam postaviš kamero, kje daš poudarek, kaj je pomembno in kaj ne, vse to lahko hitro zamenja kemijo te epizode. Začutila sem torej, da lahko vseeno dam nekaj svojega, čeprav je toliko stvari že dorečenih. Prejela sem številne odzive, potem ko so ljudje pogledali celotno serijo in so ugotovili, da je šesto epizodo režirala ženska. Potem so šli podrobno gledat ter ugotovili, da je jasno, da je to nekdo, ki je sodeloval tudi pri filmu Quo vadis Aida. Torej mi je uspelo dodati nekaj svojega.

Leto 2025 prinaša številne tragične obletnice na Balkanu. Od 30 obletnice genocida v Srebrenici do hrvaške vojne operacije Nevihta. Kako gledate v današnjem kontekstu na vse te obletnice?

Všeč bi mi bilo, da je v naših življenjih vsega tega veliko manj. Ampak jasno je, da neki procesi še vedno niso končani. Recimo sama pripravljam novi film. Gre za nekakšno nadaljevanje filma Quo vadis Aida. Nekakšen drugi del zgodbe. Leta 1995 ženske niso vedele, kam so odpeljali njihove otroke. Vse od takrat se borijo, da bi prišle do resnice. Tisti trenutek sploh niso vedele, da so jih ubili, ampak da so jih odpeljali na zaslišanje, vsaj tako jim je dejal general Republike Srbske Ratko Mladić. Torej desetletja so minila in šele zdaj se odkrivajo grobnice, v katerih so te ženske identificirale svoje otroke. Zgodilo se je celo tako, da so bile te grobnice večkrat premeščene in je tako kdo našel samo prst svojega otroka. Še vedno niso našli več tisoč ljudi. Medtem ženske umirajo in teh ljudi nihče ne bo več iskal, da bi jih dostojno pokopal. To so res grozne stvari, da je po 30 letih med nami še vedno prisotna ta travma. Ni razrešena, ker tukaj tudi ni bilo klasičnega zmagovalca vojne, kot recimo po drugi svetovni vojni. Tukaj smo še vedno trdno vkopani. Še vedno se politični boji dobivajo na podlagi vojnih zgodb. Ali z zanikanjem genocida ali pa z njegovim povzdigovanjem kot identitetnim gradivom. Že to pove dovolj, kako to boli, da mi pripravljamo ta film, čeprav si res ne želim več ustvarjati zgodb o vojni. Moje filme bi morali snemati pred 20 leti, ampak takrat ni bilo teh pogojev. Moramo pa jih posneti.

Kako ste vi osebno doživeli vojno?

Stara sem bila 17 let, ko se je začela vojna v Sarajevu. Odločila sem se, da ostanem z družino in bratom. Takrat sem želela študirati režijo. Morala pa sem še končati srednjo šolo. Takrat se je potem tudi odprla akademija. Mislim, da sem vpisana kot prva študentka Bosne in Hercegovine na program režije akademije scenskih umetnosti v Sarajevu. Študirali smo med vojno. Kar je bilo res čudno. Nismo imeli elektrike, opreme za snemanje, ampak vseeno pa študiraš in razlagaš o filmih, ki jih boš posnel. Ukvarjali smo se tako s teatrom kot filmom. In na neki način pripravljali temelje za poznejše generacije. Imeli smo občutek, da je tisti trenutek kultura tako pomembna kot kruh. In mislim, da nas je to psihološko rešilo, da smo lahko prenesli celotno grozoto obleganja.

Kaj pa vaša družina?

Vse je bilo težko. Oče je težko zbolel in imeli smo velike težave, kako ga odpeljati na zdravljenje na Dansko. Z nami je živela nepokretna babica, mi pa nismo imeli niti vode, da bi jo umivali, niti plenic. Poleg tega sem imela 17, brat pa 15 let. Bila sva na vrhuncu razvoja, ves čas lačna, mama je dobila eno jajce na mesec.

Res katastrofično. Ampak znova poudarjam. Kultura nam je pomagala, da smo se lahko izvlekli iz malodušja. Dajala nam je energijo, da kljub temu obstaja dober razlog zakaj smo ostali in želeli obdržati to mesto. Da branimo civilizacijo, ker smo bili prepričani, da nas napadajo barbari. Bakla kulture je tako morala biti prižgana. Gotovo nam je to tudi pomagalo. Veliko je bilo humorja, ljubezni, zadovoljstva. Z možem Damirjem Ibrahimovićem sva se zaljubila leta 1992 in bila skupaj ves čas vojne. To je zelo pomembno v takšnem času, da imate ljubezen ter prijatelje in družino. Tako kar nekako gre.

Kljub temu ste torej poskušali ustvarjati.

Takrat sem največ sodelovala s teaterskim festivalom Mess, ki ga je vodil Haris Pašović. Takrat je bil priznani jugoslovanski režiser, ki se je vrnil v obkoljeno Sarajevo. In tako sem ga odločena, da študiram režijo, poklicala in vprašala, ali lahko kar koli pomagam pri festivalu. In tako smo začeli. Bila sem zraven, ko je prišla Susan Sontag. Svojo verzijo Čakajoč Godota je pisala na mojem pisalnem stroju! Veliko stvari se je dogajalo. Mislim, da je na mojo diplomsko predstavo prišla ekipa ljudi iz kolektiva Laibach. Obkrožala nas je neka super-nora-kreativna energija.

Na temo vojne je kar nekaj vaših filmov. Zadnji, ki je prodrl v mednarodni prostor ter bil celo v ožji nominaciji za oskarja, je film Quo vadis, Aida?. Kako je v resnici nastal ta film?

Film o Srebrenici je bilo treba posneti. Ampak nisem mislila, da moram to narediti jaz. To se mi je zdel prevelik projekt. Potem pa sem po nekaj filmih, ko sem se kot režiserka počutila zrela, začela razmišljati o tej temi. Zelo zapleteno je bilo ugotoviti, kako povedati zgodbo in ne iti preširoko v temo. Kako sploh to predstaviti ljudem, ki ne vedo, kaj se je dogajalo. Če delate recimo film o holokavstu, vam ni treba povedati celotne predzgodbe, ampak lahko neposredno začnete z jasnimi prizori. Tako je recimo v filmu Savlov sin, po prvem prizoru veste, o čem govori. Pri filmu Quo vadis Aida nam je veliko časa vzelo to, kako razložiti kontekst. Ves proces je trajal zelo dolgo. Veliko je bilo političnih pritiskov, nekateri so želeli preprečiti snemanje, drugi niso izdali dovoljenja za snemalne lokacije. V Srebrenici sploh nismo smeli snemati. Celo nekatere žrtve niso bile zadovoljne. Ker nismo posneli filma, kakor so vsi želeli. Mi smo bili pri tem procesu popolnoma svobodni. V določenem trenutku smo mislili, da nam ne bo uspelo. Pozneje, ko so ga ljudje tako dobro sprejeli, smo ugotovili, da je bila smiselna celotna bitka.

Kako ste se z igralkami in igralci pripravljali na takšno temo filma. Ali že sama priprava sproža kakšne travme?

Po eni strani je to določena travma, neka vnovična travmatizacija. Po drugi strani pa je to proces, ko to travmo presežeš. Veš, da počneš nekaj, kar bo to nepovedano zgodbo poneslo po vsem svetu. Zelo pogosto žrtvi pomaga, da ji nekdo travmo prizna. Film je bil proces, ko so tudi žrtve našle določeno zadovoljstvo. Kar nekaj jih je bilo med statisti. Snemali smo v težkih okoliščinah, na 40 stopinjah Celzija so morali stati na soncu. Ampak kljub temu so ves čas bodrili glavne igralce, četudi so se zmotili in je bilo treba vse še enkrat posneti. Vsi igralci so povedali, da so začutili lokalno podporo.

V filmu Quo vadis, Aida? je glavno vlogo bosanske prevajalke igrala Jasna Đurišić. Vlogo srbskega generala Ratka Mladića pa je igral Boris Isaković, ki je sicer Jasnin mož. Oba sta po rodu iz Srbije. Kakšne pritiske sta doživljala?

Po snemanju filma Grbavica je imela Mirjana Karanović, ki je igrala glavno vlogo, velike težave v Srbiji. Mirjana je izjemna ženska, ki je bila prepričana, da mora povedati to zgodbo. Ves čas se je tudi borila proti vojni. Tako Jasna Đurišić kot Boris Isaković, ki je igral Mladića, on je morda čutil še večji pritisk, sta vedela, kaj ju čaka, saj sta videla, kaj je preživljala Mirjana Karanović. Vedela sta, česa se lotevata. Ko sem jima ponudila vlogo, je bila to za njiju tudi zelo težka osebna odločitev. Presrečna sem, da sta se za to odločila. Po filmu sta doživela veliko pritiskov in slabih odzivov predvsem srbske politike. Istočasno pa veliko dobrih odzivov kolegov. Mislim, da sta preživela težko obdobje, kljub temu pa sta zadovoljna, saj jima je uspelo nekaj tudi spremeniti. Mislim, da je marsikdo, ki je gledal film v Srbiji, spremenil svoje mišljenje o Srebrenici.

A ste tudi vi doživljali kakšne posebne pritiske v Bosni in Hercegovini? Vlogo bosanske tolmačke ste zaupali srbski igralki.

Do mene prihajajo takšne in drugačne zgodbe. Ampak najpomembneje je, da v mojem filmu igra najboljša igralka. Niti malo me ne zanima, ali je iz Srbije, Hrvaške ali Slovenije. Ker ne gledam ljudi po nacionalnosti. Samo po tem, kako je kdo dober. Sama bi si res želela nekoga iz Bosne in Hercegovine, ker bi to bilo cenejše. Če pa gledam s profesionalnega vidika, me niti malo ne zanima, od kod je kdo. Seveda je bilo veliko ljudem malo čudno, ampak je Jasna Đurišić pokazala, da je bila najboljša za to vlogo, tako kot Mirjana Karanović pri Grbavici.

Konec leta 2025 bo minilo tudi 30 let od podpisa Daytonskega sporazuma. Sporazum, ki je sicer končal prvo vojno na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, je v zadnjih letih tarča kritik o tem, da je z njim Bosna in Hercegovina obsojena na stopicanje na mestu. Kako ga vi vidite?

Ta sistem je nevzdržen, predvsem v ekonomskem smislu. Količina denarja, ki ga Bosna in Hercegovina nameni za administracijo in ureditev vseh kantonov, federacije, Republike Srbske in distrikta Brčko je brez vsakršnega smisla.

Ta administracija vzdržuje status quo, ker vsi ti ljudje še vedno glasujejo za iste politične stranke, ki so jih tja postavile. To so ljudje, ki že leta delajo na istem mestu. In tega se ne da kar tako izkoreniniti. Govorim s svojega področja … ministri za kulturo so ljudje, ki nimajo pojma o kulturi. Pred nekaj leti smo imeli ministra za kulturo, ki je dejal, da mu ni všeč branje knjig. In mi smo ujeti v te grozne stvari.

Ravno zaradi vsega tega zagovarjam, da se mora Daytonski sporazum spremeniti.
Zagotovo je bil odločilen v trenutku, ko je bilo treba ustaviti vojno, dolgoročno pa škodi, še posebej kulturi Bosne in Hercegovine. Tako recimo na nacionalni ravni ne zagotavlja financiranja nacionalne knjižnice, muzejev, kinoteke … vse, kar je povezano z državno ravnijo kulture, financira kanton Sarajevo. To je nevzdržno. Mislim, da je v tem pogledu Deytonski sporazum nekakšna zanka okoli vratu oziroma ekonomska neumnost.

Ampak obstajajo tudi alternativne ideje in modeli, o katerih bi morali govoriti. Nevladne organizacije so pripravile koncept nove Bosne in Hercegovine, ki bi bila razdeljena na 144 občin, ki bi neposredno glasovale v parlamentu. Ukinili bi se kantoni, Republika Srbska in federacija. Vsa ta zapletena administracija bi izginila. Lokalne skupnosti bi imele ključno besedo v državni vladi. Ta model je kar dobro raziskan in moralo bi se o njem več govoriti. Ampak ni politika, ki bi ga podprl, saj bi lahko takšen model odprl pot novi vojni.
Medtem ko bi Evropa in Amerika morali to podpreti. Na žalost pa se še vedno, tudi pod pokroviteljstvom visokega predstavnika in politike, ki je za njim, v ospredje postavlja etnonacionalistični model, ki je za to državo poguben.

V Bosni in Hercegovini so prisotni številni mednarodni akterji, ki financirajo takšne in drugačne projekte. Od nevladnega sektorja, humanitarnih in človekoljubnih organizacij, športnih organizacij do verskih gibanj. Posledično marsikdo na ta način poskuša tudi uveljavljati svoje interese.

Veliko stvari res dobro deluje. Veliko projektov pa je tukaj zato, da bi ohranjali status quo, kar je katastrofalno. Kar pa meni manjka pri evropskem pristopu k Bosni in Hercegovini, je določena moderna vizija. Evropa zadržuje moderne koncepte zase, v Bosni in Hercegovini pa se vede, kot da so v srednjem veku in tukaj “spoštujejo vladarje”. Evropskim politikom povsem ustrezajo diktature na Balkanu. Vučić je za njih eden najboljših. Angeli Merkel je bil najljubši politik. Tako lahko enostavno komunicirate samo z enim človekom. Ta človek pa vse obvlada, medije, gospodarstvo, oblast. Če pa evropski politik pride v Bosno in Hercegovino, se mora pogovarjati s tremi ljudmi. Pa nekdo noče in vse se zaplete. Evropi tako ustreza, da Balkan obvladujejo diktatorji.

Se vam zdi dojemanje Bosne in Hercegovine še vedno orientalistično? Tudi mi smo prišli k vam, da nam razlagate tragične zgodbe o vojni.

Verjetno tudi mi ne storimo dovolj, da bi se spremenili narativi. Zato mi je še posebej tako zelo pomemben film Blum. Ker pomeni popolnoma spremenjen narativ. Še posebej nas samih. Tudi v nas je še vedno prisoten nekakšen slovanski narativ škodoželjnosti. Ampak lahko smo drugačni.

Pred leti se je Jasmila Žbanić zapletla v diplomatski spor. Ko so se v Bosni in Hercegovini začeli družbeni protesti proti razredni neenakosti, sta bila tam hrvaški in turški premier, ki sta proteste poskušala opredeliti kot nacionalistične. Jasmila tega ni mogla preboleti in je na Facebooku obema sporočila, naj se pobereta iz države.

Koga bi v podobnem smislu danes bilo treba v navednicah nagnati iz države?

Takrat, ko sem iz države hotela nagnati Milanovića in turškega premierja, so se v Bosni in Hercegovini začeli družbeni protesti. Ta dva človeka pa sta želela te proteste okarakterizirati kot nacionalistične. To pa so bili resnično pravi družbeni protesti, ki sem jih podpirala z vsem srcem. Res bi si želela, da bi se nadaljevali tudi danes.Po poplavah v Jablanici vlada še vedno ni popravila niti železnice, pa ljudje ne protestirajo, kar se mi zdi neverjetno.

Bosna in Hercegovina bi brez visokega predstavnika in celotne mednarodne skupnosti res težko obstala. Ker Rusija veliko dela z Miloradom Dodikom in poskuša uničiti Bosno in Hercegovino. Zato ne morem reči, da bi si želela, da visoki predstavnik zapusti Bosno in Hercegovino. Ampak da bo Bosna in Hercegovina postala zdrava in normalna država, bi morali zaživeti tudi brez visokega predstavnika. Brez nekega očeta, ki nam vedno pridiga in govori, kaj moramo storiti. Ampak Bosna in Hercegovina je premajhna država, da bi lahko obstala v tem geopolitičnem svetu. Čeprav sem velika kritičarka Evropske unije, sem tudi velika podpornica ideje, da Bosna in Hercegovina postane njena članica.

Kako razmišljati o miru v času, ko je na svetu največ razseljenih ljudi, ko se znova dogaja genocid, ...

Miru nihče več ne omenja. Ne spomnim se, da bi nekdo v Evropi omenil mir. Mir z Rusijo, premirje v Palestini. To so postale politično nekorektne besede. Kdaj se je šla evropska delegacija s Putinom pogovarjat o miru. Pošiljamo samo novo orožje, vojna pa se samo še bolj krepi. To je velik problem, ki bo Evropo še veliko stal. Ker del leta preživim v Berlinu, opazim tudi posledice te vojne. Nemška zunanja ministrica je organizirala konferenco, na kateri so govorili o feministični zunanji politiki. Tudi mene so povabili. Rekla sem, da v nemškem načinu obravnavanja vojne ni ničesar feminističnega. Ker se samo poziva k več orožja in militarizaciji. V Berlinu tako zmanjšujejo proračun za kulturo, saj vojna stane. Ko se je začela vojna, sem rekla, da je mir nekaj, kar se na koncu mora zgoditi. Ampak vojno spodbujajo tudi ljudje, ki z vojno veliko zaslužijo. Običajnim ljudem, prebivalcem Evrope in sveta, vojna ne prinaša ničesar dobrega. Posledice bodo ljudje čutili še najmanj 30 let. V Srebrenici matere še vedno iščejo svoje otroke. Tako bo v Ukrajini in Palestini. Da o palestinskih grozotah sploh ne govorimo. Želela bi si, da bi besedo mir uporabljali vsak dan, vendar je očitno postalo politično nekorektno govoriti o miru.

To ste nekje že dejali, ampak znova se v današnjem času izkazuje da ima neka moč več vrednosti kot pa mednarodna skupnost.

Vojna v Bosni in Hercegovini me je naučila, da sta orožje in moč nekaj, kar je glavna gonilna sila. Ko danes govorite z visokim predstavnikom Evropske unije, zakaj ne spremeni nekaj v Bosni, vam ta pove, da so njegovi predhodniki imeli v Bosni tudi pet tisoč pušk. Tako jim je uspelo tudi kaj spremeniti. Veliko ljudi v vojni dobro služi. Posledično vplivajo na politiko, ki vojno potem zavija v različne barvne papirje, da bi nam jo prodala. Tako so nam Američani prodali zgodbo o demokraciji in Bližnjem vzhodu ter lagali o orožju za množično uničenje v Iraku, državi, ki so jo popolnoma uničili. Samo zato, da bi profitirali. To so stvari, o katerih se ne učimo na pravi način. Še vedno govorimo o Združenih državah Amerike kot o neki demokratični državi, namesto da bi govorili o državi, ki je v svojih vojnah po svetu pobila veliko ljudi. O teh stvareh se ne govori.

Kaj vam pomeni Sarajevo?

Sarajevo je zame zelo pomembno mesto. Del pomembnega izvora kreativne in življenjske energije. Zelo je čudno. Saj bi po vseh matematičnih izračunih moralo to mesto biti mrtvo. Ampak je živo bolj kot kadar koli. Tukaj se dogajajo neverjetne stvari. Na področju umetnosti, popkulture ... pred nekaj časa so ustanovili institut za umetno inteligenco. V mestu, v katerem včasih zmanjka elektrike. Popolnoma nori kontrasti se dogajajo. Tudi zaradi tega mi je zelo zanimivo biti tukaj. Ljudje so veliko boljši, kot pa jim to dovoljuje politika. Potencial je veliko večji. Zelo mi je pomembno, da sem povezana z energijo tega mesta.

Kako se spominjate svojega otroštva?

Vsak idealizira otroštvo in obdobje, ko nam je bilo lepo. Otroštvo mi pomeni občutek miru. Občutek, da prihodnost obstaja, da je svetla. To je bilo zelo bogato življenje. Veliko smo hodili v kino in gledališče. Imeli smo neko polnost življenja.

So vam dali starši ta odnos do kulture? Oziroma od kod film?

Res ne vem, od kod je prišla želja po filmu. Moji starši so ekonomisti. Oče in mama nista ravno človeka, ki bi prihajala s področja kulture. Ampak ker sta živela v socialistični Jugoslaviji, sta bila s kulturo zelo povezana. Še posebej skozi sistem, kakor tudi mi kot učenci, ko je bil obisk kina in gledališča obvezen. Včasih ti je družba dajala možnost, da kulturno rasteš. Pri devetih letih sem ugotovila, da bi rada postala režiserka. Moji starši takrat niso niti razumeli, kaj to pomeni, ampak so rekli, da me bodo podpirali, četudi niso vedeli, ali bom lahko s tem kaj zaslužila.

Večkrat poveste da ste aktivistični. Kako je biti ženska v današnjem svetu? V Bosni in Hercegovini, Evropi, ...

Svoj položaj sem si morala izboriti. Ko sem začela, ni bilo veliko režiserk. Ko sem začela delati, v našem jeziku beseda "režiserka" ni obstajala. Vedno so mi govorili režiser Jasmila Žbanić. Potem sem novinarje ves čas opozarjala, naj se popravijo in govorijo režiserka. Nato so mi očitali, da je to uničevanje jezika. Celo nekateri akademiki so zelo agresivno nastopili proti temu in govorili, kako posiljujem svoj jezik. Ampak danes ni niti enega medija v Bosni in Hercegovini, ki bi me označil z moško obliko poimenovanja mojega dela. Pri nekih stvareh se morate upirati in težiti. Četudi vas obtožujejo, morate vztrajati. Potem se stvari tudi spremenijo. Prepričana sem, da večina filmskih ekip raje dela z ženskami. Saj imamo res topel, neavtoritativen, nenasilen način dela. Mislim, da se celo kolegi zdaj prilagajajo našem načinu obravnavanja ljudi. Gotovo filmu prinašamo nekaj dobrega. Ampak boj je še vedno zelo velik. Ko smo z nekaj kolegicami končale akademijo, niti ena ni dobila ponudbe za delo.
Medtem ko so kolegi, četudi so bili manj uspešni na akademiji, takoj dobili delo. Res smo se morale boriti, kar je morda celo bolje, saj smo bile prisiljene ustvariti samostojne kariere mimo sistema.

V Bosni in Hercegovini je ta hip prisotno zelo močno retrogradno gibanje, ki še posebej pronica skozi religijo. Religija postaja zelo pomemben del družbe. To pa še posebej ženske postavlja v slab položaj, ravno nasprotno od tega, kar je ženskam omogočal socializem.

Leta 2017 je skupina intelektualcev iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne gore in Srbije osnovala deklaracijo o skupnem jeziku. Želeli so predvsem spodbuditi razpravo o jeziku brez bremena nacionalizma, kar bi lahko vodilo tudi k spravi med narodi. Po zadnjih podatkih deklaracija šteje nekaj več kot 9000 podpisov številnih pisateljev, znanstvenikov, novinarjev, aktivistov - med njimi ste tudi vi.

Sama spremljam predvsem strokovnjake, ki pravijo, da je to skupen jezik. Mislim, da so za te delitve odgovorni predvsem nacionalisti. Skozi jezik poskušajo vzpostaviti svojo sliko sveta, v katerem si ti poseben in boljši, ker si drugačen. Mislim, da je skupnost tega območja, kjer so si jeziki podobni in ne različni, nekaj fantastičnega. Na to bi morali biti ponosni. Ampak ljudje, ki so jim všeč male povprečne stvari, raje zapopadejo zgodbo o različnih jezikih. Temu sledi zgodba o manjvrednih ljudeh. Na to pa pride zgodba, da je te ljudi treba iztrebiti. Vojna se začne v jeziku.

Kako se o teh težkih temah, pa obletnicah, ki smo jih naštevali, pogovarjate s svojo hčerko oziroma njeno generacijo?

Hčerke nisem nikoli želela obremenjevati. Nismo veliko govorili o teh stvareh. Če je kaj vprašala, sva ji poskušala razložiti. Stvari pa so se vseeno pojavile same. Kar jo je zelo šokiralo. V najstniških letih je eksplodirala, ko je izvedela, da je bil oče v vojski. Ampak tega ji nisva želela prikriti, samo je nisva želela obremenjevati. Potem pa te resnično preseneti, kako otroci to sprocesirajo na svoj način. Med študijem dramaturgije je napisala gledališko predstavo z naslovom Resnica ali izziv - o mladih ljudeh, ki končujejo maturo, se napijejo in igrajo igro resnica ali izziv. Takrat pa se pojavijo generacijske travme, ki se prenašajo od staršev in so popolnoma neprocesirane. Ko smo videli to predstavo, smo doživeli šok. Saj te generacije enostavno ne sprašujemo dovolj. Ne zavedamo se, kako svojim otrokom prenašamo neke travme, ki so celo dedno prenosljive. Tako imajo otroci povsem svoj način procesiranja travm. In gotovo so zaradi tega tudi preobremenjeni.

Ali kljub težki situaciji, obstaja nek razlog za optimizem v Bosni in Hercegovini, se lahko pojavi "Blum" energija?

Če bi se odpravile administrativne težave. Če bi ljudem omogočili, da svoje potenciale uresničijo. V tem primeru res verjamem v to državo in te ljudi. Ravno zaradi vseh teh razlik so ljudje zelo ustvarjalni. Vedno najdejo moč, da začnejo od začetka in ustvarijo nekaj. Ko se pogovarjate z nekaterimi podjetniki v Bosni in Hercegovini ... ljudje res ustvarjajo čudovite in nore stvari, za katere skoraj nihče ne ve. Luka Modrič je enkrat prejel unikatno električno kolo, ki ga izdelujejo v Travniku. In potem ugotoviš, da se to dogaja v tvoji državi, ti pa za to sploh ne veš. Res verjamem v to državo, ampak še vedno obstaja zelo veliko blokad. Politika Srbije in Hrvaške proti Bosni in Hercegovini je resnično grozna. Vse to ves čas jemlje energijo in poskuša zrušiti vse to, kar je dobro.