Najbrž ni veliko studiev, ki bi takemu projektu dali zeleno luč. V sferi "stand-up" komedije verski fanatizem ni tabu tema - nasprotno, verjetno je to naslednja najbolj priljubljena tematika za spolnostjo - na velikem platnu pa je položaj malo drugačen. V desetletju po 11. septembru se da komedije, ki zasmehujejo to ali ono vero, najbrž prešteti na prste obeh rok - pa še od teh jih je večina na muho vzela krščanstvo. (Legendarne komedije Brianovo življenje (1979) kolektiva Monty Python najbrž ni treba posebej predstavljati. Leto 1999 nam je dalo Dogmo Kevina Smitha, v kateri sta Matt Damon in Ben Affleck kot padla angela pot nazaj v nebesa iskala v "luknjah" katoliške dogme; leta 2003 je Boga v Brucu Vsemogočnem igral Morgan Freeman, navadnega smrtnika, ki kritizira njegovo opravljanje "službe", pa Jim Carrey.)
Spat gre kot Mahmud Nasir, zbudi se kot Solly Shimsillewitz
Zaradi zgoraj povedanega je zanimivo, da sta v britanske kinematografe skoraj naenkrat prišli kar dve komediji z versko tematiko. Prvi, The Infidel režiserja Davida Baddiela, je zgodba o muslimanu, mirnem družinskem človeku, ki ugotovi, da je bil pravzaprav rojen kot Jud - Solly Shimsillewitz. Da bi se nekako izkopal iz eksistencialne krize, ki ga zajame, se Mahmud (iranski komik Omid Djalili) obrne na svojega soseda, zapitega taksista Lennyja, ki je judovske vere. Komični zapleti, ki sledijo, so večinoma posledica popolnoma zgrešenih predstav, ki jih imata muslimanska in judovska skupnost druga o drugi, in tega, da se dva pravzaprav simpatična junaka naučita spoštovati razlike med svojima verama.
Drugi film je potencialno "spornejši". Režiser Chris Morris, ki se v preteklosti ni ustrašil tako občutljive teme, kot je pedofilija (režiral je serijo parodij dokumentarcev in informativnega programa Brass Eye), je podpisal komedijo Four Lions, zgodbo o petih nadobudnih bojevnikih džihada iz Sheffielda, ki načrtujejo sočasne samomorilske napade v Londonu. Načrtovanje jim otežuje lastna bebavost, ki jo prekaša le še nesposobnost policije, ki je vsaj toliko nekompetentna in ozkogledna kot zlikovci, ki jih skuša ujeti. Precej tvegana premisa - a film, ki je doživel premiero na letošnjem Sundancu, je bil deležen skoraj enoglasne hvale iz kritiškega tabora, recenzenti so bili navdušeni nad režiserjem, ki se je končno upal (v prenesenem pomenu) poslužiti terorizma.
"Očitna" tarča za komedijo
Londočan Baddiel, ki se opisuje kot "ateist v glavi, a Jud v srcu", ni nikoli dvomil, da je vera izvrstna tematika za komedijo. "Komedija vedno najbolj uspeva okrog tem, o katerih se nočemo odprto pogovarjati, kot je spolnost, in tem, ki jih jemljemo zelo resno, kot je vera," je izjavil za The Independent. "Na vero polagamo takšno težo, da je zelo očitna tarča za komično subverzijo." Baddiel se je na neki točki seveda znašel pred dilemo: kako komedijo narediti obešenjaško, a ne pavšalno? K sodelovanju pri scenariju je povabil muslimanskega komika Shazio Mirzo, za nekaj časa pa se je celo preselil na dom svojega glavnega igralca, da bi dojel, kakšen je vsakdan muslimanskih britanskih družin.
Hoja (ne čisto) po robu
Rodila se je manj "eksplicitno" verska komedija, kot je bilo npr. Brianovo življenje, prej klasična zgodba o trku med kulturama, kakršnih je bilo že precej, denimo Vzhod je vzhodno ali Goslač na strehi. "Oba glavna junaka sta v nekaterih pogledih neverjetno rasistična v odnosu do drugega in imata cel kup predsodkov o tem, kakšni so muslimani oz. Judi - dokler jih nekaj osebno ne spoznata. To je dober material za komedijo. V filmu je precej izzivalnih šal, obenem pa vero obravnavam spoštljivo, ker to ustreza pripovednemu loku. Mohameda se tako na primer v filmu omenja spoštljivo - preprosto zato, ker ga muslimanski junaki drugače kot s spoštovanjem ne bi omenjali."
Seveda pa se britje norcev iz vere, pa čeprav spoštljivo, zelo rado maščuje - o tem bi lahko kaj povedala Salman Rushdie in Kurt Westergaard (avtor naslavnih karikatur v danskem časopisu, ki so sprožile izgrede in bes v muslimanski diaspori). "Ne moremo se delati, da ljudje, ki so v preteklosti komentirali islam, niso imeli težav," se zaveda Baddiel. "A mislim, da gre v določeni meri za potvarjanje preteklosti: če ne blatiš Preroka, kar muslimane neznansko ujezi, bo vse v redu."
Navid Akhtar, režiser dokumentarcev o muslimanih v današnji Veliki Britaniji (Young, Angry and Muslim), je podobnega mnenja. "Po 7. juliju in aferi s karikaturami je ogromno britanskih muslimanov, ki jih tako kot vse druge skrbi globalni odziv in neumnost vsega skupaj," ga citira omenjeni časopis. "Posledica je bolj sofisticiran in razvit zahodni islam, ki razume komedijo in razume, da ni nič hudega, če se včasih pošališ na svoj račun." Morrisov film Four Lions se zdi britanskim muslimanom zabaven, meni Akhtar, ker se jim koncept samomorilnih napadov upira prav toliko kot nemuslimanom. "Večina brianskih muslimanov nima nobene empatije niti do bombašev, niti do policije, kar ta film zelo uspešno izkorišča."
Izrael: Enega bodo predvajali, drugega ne
Mimogrede, nizkoproračunski film The Infidel (stal je okrog milijon funtov) je deležen precejšnjega zanimanja tuje javnosti - distributerje je dobil v kar 62 državah po vsem svetu, tudi številnih muslimanskih na Bližnjem vzhodu - ni pa se našel nihče, ki bi film hotel predvajati v Izraelu. Po drugi plati pa so izraelci že odkupili pravice za predvajanje filma Four Lions, v katerem, kot že rečeno, nerodni teroristi skušajo sabotirati londonski maraton.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje