Film, ki je vključen v sekcijo Intimni in globalni portreti, je skupinsko delo režiserjev Pietra Marcella, Francesca Munzia in Alice Rohrwacher. Po njihovih besedah so v filmu "želeli povedati zgodbo mladih Italijanov in ustvariti portret naše države, kot jo vidijo njihove oči in opisujejo njihovi glasovi".

Film so začeli snemati takoj na začetku leta 2020, kmalu zatem pa je v predviden načrt izvajanja intervjujev posegla epidemija. Sprva so želeli posneti prerez stanja stvari, kot ga vidijo mladi. Tako so tudi začeli in se odpravili na pot po italijanskih krajih, kjer so mlade, stare med 15 in 20 let, spraševali o prihodnosti, svobodi, starših, politiki in zgodovini. Mladi govorijo o svoji prihodnosti, nekateri o karieri nogometašev in lastništvu kozmetičnih salonov, drugi nimajo zakoličenih načrtov in v Italiji zanje ne vidijo prihodnosti.

Zaprtje, ki je po vsem svetu sledilo izbruhu pandemije, povzroči v filmu zarezo. Ti isti mladi, ki so pred pandemijo kot enega večjih strahov omenjali nejasno usodo, stojijo zdaj pred kamerami, precej obupani, saj jih je usoda svetovne zdravstvene krize že ujela. Medtem ko eni govorijo, kako so pogrešali druženje, so drugi kritični do zaprtih šol, saj da so prikrajšani za znanje.

Snovalci dokumentarca potujejo s kamero od Benetk, Neaplja, Palerma, Milana, Rima, pa do Pise, Brescie in Genove. V slednji vprašajo mlade, koliko vedo o protestih pred 20 leti, leta 2001, ko je tam potekal vrh G8, in so se končali s policijskim vdorom v šolo in krvavim napadom na speče protestnike, pri nekaterih zavlada molk. Vedo, da se je to zgodilo, a jih ni nihče kaj dosti podučil, v nekakšno opravičilo pa dodajo, da so se sami rodili pozneje.
Režiserka Alice Rohrwacher se sprašuje, kako bodo gledali na ta dokumentarec čez 20 let.

Režiserji filma mladih nikoli ne sodijo, njihova drža ni pokroviteljskega. Med seboj se z veliko smeha sodijo le vrstniki sami, med katerimi pa, in to je morda že vpliv pandemije, ni zaznati pregovornega individualizma, temveč zelo jasno in iskreno zavezništvo.