Film o zloglasni ugrabitvi avstrijske deklice Natasche Kampusch je svetovno premiero doživel v ponedeljek na Dunaju. Po rdeči preprogi so se sprehodili tudi zdaj 25-letna Kampuscheva in njeni starši (niso pa dajali izjav za medije). V drami 3096 dni je orisanih osem let ujetništva, ki jih je Kampuscheva prestala, potem ko jo je Wolfgang Priklopil leta 1998 ugrabil in zaklenil v svojo klet, vključno s stradanjem in spolnimi zlorabami, ki jih je morala prenašati, a do zdaj o njih v javnosti ni govorila. (Da je bila prisiljena v spolne odnose s svojim ugrabiteljem, je priznala šele prejšnji teden, potem ko so deli policijskega zapisnika pricurljali v javnost.)

Po premieri sicer ni bilo razkošne zabave, kakršne so ob takih prireditvah sicer v navadi; zaradi tragične teme filma se organizatorjem kaj takega ni zdelo primerno.

Izginotje desetletne Natasche je na Dunaju pred slabimi petnajstimi leti sprožilo obsežno iskalno akcijo. Priklopil je deklico osem let in pol zadrževal ter zlorabljal. Leta 2006 je Kampuschevi uspel pobeg; njena počasi razkrivajoča se zgodba je najprej šokirala, nato pa nase prikovala pozornost vsega sveta. "Jasno je bilo, da bo to preživel samo eden od naju; na koncu sem to bila jaz," so besede, nasnete na napovednik za film 3096 dni. In res: Priklopil je po Nataschinem pobegu naredil samomor.

Nasilje in "nežnost"
Izstradana jetnica, ki je na neki točki v letu 2004 tehtala pičlih 38 kilogramov, v filmu dnevnik piše na koščke toaletnega papirja, ki jih skriva v škatlo. Na enega izmed njih denimo zapiše: "Vsaj 60 udarcev po obrazu. 10-15 slabost povzročajočih udarcev s pestjo v glavo. En udarec s polno močjo s pestjo v desno uho."

Film poskuša prikazati tudi intimnejše trenutke Priklopilove "nežnosti" - na primer to, da je svoji jetnici za 18. rojstni dan priskrbel torto in ji kupil novo obleko. (Potem jo je seveda takoj nadrl, ker z njim ni znala plesati valčka.)

Film, ki se konča z uspešnim pobegom, je zasnovan na istoimenski biografiji mlade Kampuscheve. Ta je ekipi, ki je ustvarila film, zaupala in ji prepustila proste roke, je sodelovanje opisala nemško-ameriška režiserka filma Sherry Hormann. Filmskega projekta se je sprva lotil leta 2011 umrli nemški režiser, scenarist in producent Bernd Eichinger.

Za filmom stoji ekipa Propada
Eichingerjevo delo je osnutek scenarija, ki ga je - še pred svojo smrtjo januarja predlani - zasnoval na poglobljenih pogovorih s Kampuschevo. Sodelovanje Eichingerja, gonilne sile filma o zadnjih Hitlerjevih dneh Propad, daje slutiti, da ustvarjanje neprijetnega, tesnobnega ozračja ujetništva za filmsko ekipo ni bil neobvladljiv zalogaj. Klavstrofobični občutek kleti, v kateri je deklica preživljala dneve, so skušali poustvariti s pomočjo rekonstrukcije njene 2 krat 3 metre velike sobe.

Še en primer hujšanja v imenu umetnosti
Natascho sta upodobili dve igralki – v prvem delu zgodbe desetletna Londončanka Amelia Pidgeon, nekoliko starejšo pa 30-letna Irka Antonia Campbell-Hughes. Z nehvaležno vlogo Priklopila se je spopadel danski igralec Thule Lindhardt. Campbell-Hughesova je lani britanske medije šokirala s svojo skoraj do nerazpoznavnosti shirano podobo: ker je hotela "trpeti tako kot Natascha", je shujšala na očitno zelo nezdravo težo. V intervjujih je tudi pripovedovala, kako si je "obrila del glave in na snemanju dva meseca preživela bolj ali manj ves čas gola". Kampuscheve sicer ni spoznala niti med snemanjem niti po njem.