Zabava je film, ki je že pred festivalom izstopal v napovedani ponudbi tekmovalnega programa Berlinala. Le težko je namreč spregledati impresiven nabor prvokategornih igralcev, v katerem ob Kristini Scott Thomas in Spallu najdemo še imena kot Bruno Ganz, Cillian Murphy, Patricia Clarkson, Emily Mortimer in Cherry Jones.

Film privzema obliko konverzacijske drame, ki se v celoti zgodi v enem popoldnevu v hiši Billa (Spall) in Janet (Scott Thomas). Zakonca namreč prirejata slavnostno večerjo, na katero so povabljeni njuni bližnji sorodniki, a namesto tega nastopi serija šokantnih razkritij in nasilnih obračunov, sprva skrita pištola pa dokončno spremeni odnose med udeleženci. Izjemni stranski vlogi v filmu odigrata Cillian Murphy, ki igra hiperaktivnega irskega finančnika pod vplivom kokaina, in pa Bruno Ganz v vlogi nemškega guruja alternativne medicine, iz čigar ust prihajajo zgolj skrajno neumne izjave, ki so na projekcijah v Berlinu nasmejale gledalce.

"Nobenega sranja, samo običajni ljudje, ki opravljajo svoje delo"
Kot pove Kristin Scott Thomas, je ob sestavljanju takšne igralske zasedbe tudi sama večkrat ostala brez besed. “Tim in jaz sva bila prva, ki sva se pridružila projektu, in vsakič, ko je Sally k filmu pripeljala kakšno novo ime, pa naj je bil to Cillian (Murphy op. a.) ali Cherry (Jones op.a), sva lahko rekla samo ‘vau!’. Res je bilo neverjetno, kako je lahko na kup spravila vse te neverjetne igralce. Enako velja tudi za tehnično ekipo, ki je prav tako izjemna. Tudi med snemanjem je bilo neverjetno, ker si bil na prizorišču in si izza kamere, denimo, gledal Timothyja in Bruna (Ganza op.a.), kako igrata svoj prizor. Ne morete si predstavljati, kako navdihujoče je biti tako blizu takšnih mojstrov med delom. Tega v filmskem svetu nisi deležen pogosto. Igralce takšnega kalibra le redko spravijo na eno prizorišče.” Spall hudomušno doda, da je ekipa kljub velikemu ugledu med snemanjem v vsakem trenutku stala na trdnih tleh. “Nobenega sranja ni bilo. Nobenega uživanja. Samo običajni ljudje, ki opravljajo svoje delo.”

Konverzacijske drame vse opaznejši recept za filmsko ustvarjanje
Filme, kakršen je Zabava, dandanes zaradi skromnih produkcijskih sredstev in težavnega usklajevanja urnikov posnamejo v izredno kratkem času. “Na voljo smo imeli le tri tedne za celoten film. To vključuje celoten proces od vaj pa do konca snemanja,” pove Kristin Scott Thomas. “Vsak od nas je imel tri dni za individualne vaje, nato je sledilo preizkušanje kostumov in koreografija za prizore s pretepi. Nato smo vse skupaj posneli v 12 dneh.”

V letošnjem sporedu Berlinala smo pravzaprav videli kar nekaj takšnih filmov z znanimi igralci, ki se večinoma odvijajo v interjerjih, ob tem pa se režiserji v intervjujih in na novinarskih konferencah pogosto pritožujejo, da jim je dano vse manj snemalnih dni. Je to, da producenti združijo kopico briljantnih igralcev v enem samem prostoru, morda celo nov model filmskega ustvarjanja v času krčenja produkcijskih sredstev? Kristin Scott Thomas pove, da ne bi imela nič proti. “Jaz bi vsekakor bila vesela, če bi lahko venomer delala na ta način. Obožujem tak način dela, a če je to res postal nov model, potem se je to zgodilo samo zaradi okoliščin, ki vladajo na tem področju. Večina filmarjev si še vedno želi šest ali sedem tednov za snemanje filma, ob tem pa še prijeten studio in deset tednov priprav, a tega preprosto ni več.”

Spall ob tem opozarja še na drug vidik. “Takšen majhen film nikoli nima tržniške vrednosti za veliko občinstva in zato ga je težje narediti. Scenarij je samo 100 strani papirja, in če nekdo na podlagi tega zaprosi za 30 milijonov funtov, jih ne bo dobil. Če pa namesto tega zaprosiš za 30 tisoč funtov, jih boš dobil, a boš moral zato snemati hitro. Problem nastane v tem, ker če pokažeš, da je nekaj dobrega mogoče posneti v kratkem času, potem bodo ljudje na odgovornih položajih dobili napačno idejo in bodo rekli, češ zakaj bi sploh potrebovali več, če nam je tudi z manj časa in denarja uspelo narediti film.”

Timothy Spall poudarja, da kljub takšnim razmeram Zabava ni zgolj gledališka igra. “Obstaja veliko starih hollywoodskih filmov, ki so takšni, pa zanje nihče ne reče, da gre za gledališče. Veliko hollywoodskih filmov izvirno temelji na gledaliških igrah, le da so ti izvirniki zdaj pozabljeni. Ljudje imajo radi razlikovanja, radi si rečejo, tole je film, to je televizija in to je gledališče. Naša zgodba se res odvije v kratkem časovnem obdobju enega večera, a način, kako je posneta, njen vizualni vidik, pa absolutno ni samo posneto gledališče, temveč je film v polnem pomenu besede.”

Da bi projektu dali bolj vizualen pridih, se je režiserka že na začetku odločila, da bo film posnet v črno-beli kulisi, Spall pa je v njem zase našel še en drug motiv. “Všeč mi je jezik v filmu. Filmi tega največkrat nimajo, ker gre za vizualen medij. A film pozna dolgo zgodovino takšnih filmov, ki temeljijo na jeziku. Na eni strani imate filme o vesoljskih ladjah in vesoljcih, na drugi pa tiste o sedmih ljudeh v eni sobi.”

Prednost igralskega poklica je igranje svojega nasprotja
Igralca sta podala tudi nekaj misli o največjih dosežkih svoje kariere. Kristin Scott Thomas spomnimo, da je eden vrhuncev njene kariere, film Angleški pacient (The English Patient, 1996), pred kratkim praznoval dvajseto obletnico. “Po vsem tem času lahko rečem, da sem izredno ponosna na ta film. Najprej zato, da sem sploh sodelovala v njem, nato pa tudi zato, kako smo to knjigo pretvorili v film, in zaradi vsega dela, ki smo ga opravili. Ampak trajalo je 20 let, da sem to dokončno spoznala.”

56-letno igralko smo vajeni pogosto videvati v vlogah žensk, ki pripadajo višjim družbenim razredom in jih zaznamuje čustvena hladnost. Sama pravi, da v zasebnem življenju ni niti približno takšna. “Užitek igralskega poklica je, da se lahko postaviš v kožo nekoga, ki je popolno nasprotje od tebe. Sama rada verjamem, da nisem čisto nič taka, kot je, denimo, moj lik v filmu Samo bog odpušča (Only God Forgives, 2013). Res nisem. (smeh) A to je del luksuza in užitka v tem, kar počnemo. Dovoljeno nam je, da se vživimo v kožo ljudi, ki so naravnost odbijajoči, po drugi strani si lahko že naslednji dan Mati Terezija.”

Timothyja Spalla nato povprašamo, kaj se je v zadnjih dveh letih zgodilo z njegovo telesno podobo. V filmu Gospod Turner (Mr. Turner) je leta 2014 uprizoril debelušnega slikarja, v Zabavi pa ravno nasprotno igra bolnega, šibkega in suhljatega možakarja. “Gospod Turner je bil debel, v Zabavi pa je moj lik suh. In tudi jaz sem bil takrat debel, zdaj pa sem suh. Odločil sem se, da bom spremenil svoj življenjski slog. Po Gospodu Turnerju sem bil zelo, zelo utrujen in izčrpan. Film smo delali tri leta. Dve leti pred snemanjem sem se začel učiti slikati, nato pa smo ga snemali eno leto. Pa vse raziskave, razvoj lika. Res sem bil izredno utrujen, že skoraj na robu blaznosti. Takrat sem se odločil, da bom presekal z nekaterimi stvarmi v svojem življenju, in to mi je dobro delo. Potem pa sem na televiziji dobil vlogo, ki je od mene zahtevala, da izgubim nekaj kilogramov. Ta zahteva se je izkazala za osvoboditev, ne za omejitev. Ker mi je tudi to dobro delo, sem preprosto nadaljeval in zdaj sem tukaj. Mislim, da sem to še vedno jaz, le da sem v drugačni obliki. Manj me je skupaj. (smeh)” Za upodobitev slikarja Williama Turnerja je Timothy Spall prejel najpomembnejšo nagrado svoje kariere, kipec za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Cannesu.

Film Zabava v tekmovalnem programu letošnjega Berlinala najvišje kotira pri nagradah za najboljšo igralko, najboljšega igralca in za najboljši scenarij. Kot glavna favorita za glavno nagrado, zlatega medveda za najboljši film, pa se medtem najpogosteje omenjata filma Druga stran upanja (The Other Side of Hope) Akija Kaurismäkija in pa madžarski film O telesu in duši (On Body and Soul) madžarske režiserke Ildikó Enyedi.

Iz Berlina
Matic Majcen