Ukvarja se namreč kar s celotnim kapitalizmom, ki pa ga ne obravnava preveč sistematično. Namesto tega dobimo moorovsko napaberkovane različne zgodbe z velikim odmerkom sarkazma na eni strani in sentimentalnosti na drugi.

Najprej nam tako avtor predstavi Ameriko njegovega otroštva kot deželo, kjer se je cedilo med in mleko. Kjer je njegov oče v tovarni General Motors kot delavec zaslužil dovolj, da je lahko preživljal celotno družino, imel štiri tedne dopusta, vsi skupaj pa so si lahko privoščili veliko počitnic. Težave pa se začnejo s prihodom Reagana, ko se začne država voditi kot korporacija, z znižanjem davkov bogatim in s krčenjem javnih sredstev pa se podre blaginja v družbi.

Kriza kot jez, preden se podre
Nato pa smo priča različnim zgodbam, ki želijo (bolj ali manj) prikazati, kako je ta “nenadna” finančna kriza nastajala že leta. Kot namreč pove eden izmed sogovornikov, je zadnji borzni padec treba primerjati z rušenjem jezu, kjer se vse začne z majhno luknjo, na katero vedno bolj pritiska voda in ustvarja vedno večje razpoke, nato pa se jez kar naenkrat popolnoma zruši in daje vtis, da se je to zgodilo v trenutku.

Deregularizacija finančnih trgov je namreč omogočila ravno ustvarjanje vedno kompleksnejših finančnih instrumentov, ki služijo zamegljevanju, da niti pravniki ne bi razumeli, ali finančne družbe s tem kršijo zakone. In če bo slučajno kdo ugotovil, mu bo banka ponudila službo. Tako se pač vrti današnji kazino-kapitalizem, ki pa še vedno traja.

Ključna malverzacija, ki je sprožila borzni padec, pa se je zgodila na nepremičninskem trgu, ki je tudi v središču dogajanja. Tako v filmu spremljamo več zgodb deložacij družin, pri čemer je ena izmed njih morala živeti celo v kombiju.

A dogajajo se tudi bolj razumljive neslanosti: na primer velike družbe zavarujejo tiste delavce, za katere računajo, da bodo kmalu umrli, in poberejo zavarovano vsoto. Družini seveda ne ostane nič, razen računi za pokojnikom.

Predsedniki se menjavajo, izvor finančnih ministrov ostaja enak
Pri vsem skupaj seveda pričakujemo, kako nam bo Moore postregel prihod Obame. Bankirji naj bi se ga najprej bali in so zato postali njegovi predvolilni donatorji, po izvolitvi pa … ljudje so se odločili vzeti stvari v svoje roke. Tako spremljamo zgodbo o zasedbi tovarne, s katero so delavci dobili zahtevane pravice. Obama jim je torej prinesel upanje. Vendar, ali je to dovolj?

Neposredne trditve, da se z novim predsednikom v bistvu ni nič spremenilo, pa si ne upa izreči, čeprav na to posredno namiguje. Predtem celo pokaže, da so zadnji finančni ministri na svoje delovno mesto prišli neposredno iz banke Goldman Sachs, zaradi česar seveda zastopajo njene interese in so s tem glasniki Wall Streeta, in ne Main Streeta. In tudi Obamov finančni minister ni oddaljen od tega kroga.

Na mesto kapitalizma postaviti - demokracijo
Ključen problem pri vsem skupaj pa je Moorova površnost. Kakšen sistem je kapitalizem, vpraša tudi duhovnike, ki mu vsi po vrsti potrdijo, da je to res najhujše zlo in da ga Jezus nedvomno ni imel v mislih. Tako za konec prihrani nenavaden stavek: “Kapitalizem je zlo, zato ga je treba uničiti in na njegovo mesto postaviti demokracijo.” Priča smo osnovnemu mešanju pojmov. Kapitalizem je namreč ekonomski sistem, demokracija pa političen. In kako lahko politični sistem postavimo na mesto ekonomskega!?

In še huje, kako lahko sploh govori o popolnem uničenju kapitalizma, po vsem, kar je prej pokazal? Zakaj ne gre raje iskati kakšne znosnejše oblike? V filmu nanese tudi na vprašanje, kaj je to socializem, nato mu socialistični (gejevski) senator razloži, da je to tista oblika oblasti, kjer ima veliko moč tudi srednji razred, in ne samo najbogatejši. Mooru se zdi ideja dobra, a zgodba se ne razvija v to smer.

Zakaj ne predstavi socializma in socialdemokracije?
Glede na njegovo veliko prepoznavnost bi bila najmanj, kar bi pričakovali od Moora v filmu s takšnim naslovom, vsaj neka primernejša obdelava teme socializma in socialne demokracije, saj sta nedvomno ti dve obliki tisti, ki bi morali nastopati kot rešitve. Priložnost je namreč imel, da bi mnogim Američanom predstavil pojem socializma, da se ga ne bi tako bali. Moore o tem molči, hkrati pa nas gledalce poziva k akciji.

Kje je samorefleksija?
A umanjka tudi njegova osebna samorefleksija, saj je zaslužil velikanske vsote denarja ravno s prikazovanjem ameriških problematičnih točk. V dokumentarcu je namreč predstavljen tudi doktor, ki je svoje prihranke vlagal v razvoj cepiva, na koncu pa ga ni patentiral, temveč dal v prosto uporabo. Kje so bili časi, dahne Moore. A če mu res toliko do tega, o čemer govori, zakaj potem svojega filma ni razglasil za prostega avtorskih pravic in ga dal pod oznako creative commons na razpolago, da si ga lahko vsakdo ogleda brezplačno?

Bowling for Columbine legendaren, ostalo pa ....
Michael Moore je svojo filmsko kariero začel leta 1989 z dokumentarcem o zapiranju delovnih mest General Motorsa v rodnem Flitnu v Michiganu (Roger & Me), zdaj pa je naredil krog in se vrnil nazaj, tudi s prikazovanjem koščkov iz prvega filma.

Njbrž pa se bo vsakdo strinjal, da je njegov najboljši dokumentarec še vedno Bowling for Columbine, ki je tudi sprožil revolucijo snemanja dokumentarcev, ki so vedno bolj cenjen žanr. V zadnjih desetih letih je tako preteklo veliko vode in mnogi drugi so se v tem času problematike kapitalizma lotili veliko bolj konsistentno, natančno in se omejili na eno vprašanje. Najmanj, kar bi zato moral naredil Moore, je, da bi se od tega tudi kaj naučil.

Kaj si še ogledati na to temo?
Nedvomno si velja na to temo ogledati tudi številne druge dokumentarce. Za vse, ki vas to zanima, zato navajamo nekaj naslovov.

- Denar sveta grobar (Let’s make money, 2008, Erwin Wagenhofer) - delo avstrijskega režiserja, narejeno tik pred zlomom, ki nam prikazuje, kako deluje svetovni trg finančnih investicij oziroma kam potuje denar, ko mi mislimo, da je varno shranjen na banki.

- The Corporation (2003, Mark Achbar, Jennifer Abbott) - kakšen bi bil psihološki profil, če bi bila človek? Serijski morilec. Ena najboljših predstavitev, kaj sploh je to korporacija.

- Enron - The Smartest Guys in Room (2004, Alex Gibney) - Analiza propada (na papirju) sedme največje ameriške družbe

- Maxed Out (2005, James D. Scurlock) - grozljiv vpogled v svet ameriških kreditov in kreditnih kartic.

- Wal Mart – The High Cost of Low Price (2005, Robert Greenwald) - vpogled v poslovanje največjega svetovnega trgovca.

- Money as Debt (2006, Paul Grignon) - 45-minutni animirani film, ki pokaže, kako nastaja denar iz dolga (dosegljiv tudi na Google-video)

- Darwinova Nočna mora (Darwin’s Nightmare, 2004, Hubert Sauper) - tudi pri nas večkrat prikazani dokumentarec, ki prikaže vpetost Tanzanije v svetovno svobodno gospodarstvo.

- The Ascent of Money (2008) - šestdelni dokumentarec za Channel 4, nastal po istoimenski knjigi Nialla Fergussona, ki ki predstavlja finančno zgodovino sveta.

Ogled pa je nemara obvezen za vse tiste, ki jih zanima dogajanje v današnjem svetu, saj je le branje vsakodnevnih novic odločno premalo za razumevanje ozadja, pri čemer je potrebno še poudariti, da nobeden izmed naštetih noče izpeljati nikakršne teorije zarote. Retorično vprašanje je namreč naslednje: Ali ni velikokrat ravno uradna razlaga največja teorija zarote?

Film si lahko ogledate še 19. 11. v Linhartovi dvorani, 31. 12. pa prihaja na spored Koloseja.