Kar ni nujno kritika. Film enega obetavnejših madžarskih režiserjev mlajše generacije, Györgyja Palfij, je namreč prava poslastica za prave filmoljube in filmske nostalgike, ki se bodo zabavali ob posrečenem kolažu filmskih uspešnic s poudarkom na ljubezenskih.
Palfi, ki se rad označuje za velikega ljubitelja filmov, tu gradi na premisi "Kino je romanca", s čimer je v bistvu Zadnji rez: Dame in gospodje prav primerna izbira za uvodni film ob odprtju letošnjega Liffa. In če ne boste prepoznali vseh, se ne sekirajte - okoli 30 odstotkov materiala je namreč vzetega iz madžarskih filmov (40 odstotkov pa iz ameriških).
Od Bogarta do Di Capria
Casablanca, Sever-severozahod, Vrtoglavica, Modri žamet, Zadnji tango v Parizu, Štiri poroke in pogreb, La Dolce Vita, Šund, Titanik, Avatar ... vse je tu. In vsi: Lynch, Bertolucci, Tarantino, Cukor, Allen, Cameron ... pa Michael Douglas in Sharon Stone, Marlon Brando in Maria Schneider, Cary Grant in Eva Marie Saint, James Stewart in Kim Novak, Humphrey Bogart in Ingrid Bergman, Leonardo Di Caprio in Kate Winslet, pa Charlie Chaplin, Greta Garbo, Rita Hayworth, Sophia Loren, Robert de Niro ...
Sem in tja je Palfi "podtaknil" še kakšno televizijsko klasiko, kot sta Twin Peaks ali Oglaševalci, vse skupaj pa prežel z malce Badalamentijevimi zloveščimi notami, malce s kabarejskimi popevkami, ki se iz starih klasik prevesijo v ljubezensko priprošnjo Ewana McGregorja iz Moulin Rougea, pa malce sentimentalnosti Simona & Garfunkla in udarnosti Vročice sobotne noči.
Rezultat je eksperimentalni in reciklirani metafilm - film, sestavljen iz filmov. Film brez enega glavnega junaka, ampak sestavljanka (skoraj) vseh največjih s celuloidnega traku, vseh, ki so zaznamovali filmsko zgodovino, ki na koncu sestavljajo svojo, resda ne ravno najbolj inovativno, zgodbo o tem, "ko fant sreča dekle".
Radikalni odgovor na radikalno potezo
In čeprav boste v filmu zaman iskali kako večje sporočilo ali globino, pa je bil toliko globlji povod za snemanje ravno takega izdelka. Gre namreč za Palfijev radikalni odgovor na vladno ukinitev sredstev filmski industriji. In točno tako je Zadnji rez tudi videti - kot film, nastal brez sredstev. Kot zabavna in popolnoma mirno prebavljena vaja v slogu, ki pa, čeprav je Palfi zaradi nje presedel kar tri leta v montaži, na koncu vseeno ni neki filmski presežek.
Če je Palfija kontroverzna Taksidermija (2006) z gledalcem ostala še nekaj časa po odhodu iz dvorane, pri Zadnjem rezu to ni slučaj. Čeprav so posamezni prizori (razrezani iz skupno okoli 450 filmov) na trenutke umeščeni res inteligentno in posrečeno, in čeprav smo priča morda enemu najbolj divjih in necenzuriranih "prizorov" seksa na tem Liffu (poleg Adelinega življenja, seveda), Zadnji rez ni eden od tistih filmov, ki bi ostali z vami kaj več kot do naslednjega "jingla" Liffa ob zatemnitvi luči.
Ocena: 3; piše: Kaja Sajovic