Telenovela mehiške televizijske mreže Televisa se vrti okrog najstnikov, ki sta se zaradi študija s podeželja preselila v Ciudad de Mexico. Eden bi rad zaslovel kot pevec, drugega pa mika politična kariera, čeprav se zaveda, da bo kot odkriti homoseksualec naletel na odpor.

Oba lika – Aristoteles (Emilio Osorio) in Cuahutemoc oz. "Temo" (Joaquin Bondoni) – sta ljubiteljem žanra že znana, saj sta bila nosilca ene od obrobnih zgodb v telenoveli Mi marido tiene más familia (Moj mož ima še več sorodnikov), ki se je po dveh sezonah letos iztekla. Kljub temu je bila ena najbolj gledanih žajfnic v Mehiki – sklepno epizodo si je ogledalo štiri milijone Mehičanov.

Telenovele so ne samo silno priljubljena oblika eskapizma, pač pa pogosto odražajo tudi najbolj pereče teme latinskoameriške družbe. Prvi poljub istospolnega para v brazilski telenoveli, ki se je zgodil leta 2014 v nadaljevanki Amor a vida, je obveljal za zgodovinski trenutek v boju skupnosti LGBT+ za priznanje v družbeno konservativni državi.

"Uresničenje sanj"
Ko se je razširila vest, da bosta Aristoteles in Temo dobila svojo lastno "spin-off" telenovelo, so oboževalci na družbenih omrežjih prekipevali od navdušenja. "To je uresničenje sanj. Okrog parov iz skupnosti LGBT je še vedno toliko mačizma, diskriminacije in tabujev," je tvitnila oboževalka Sofia Estefania Palacios Osorio. "To bo pomagalo več ljudem videti, da je to nekaj normalnega, da je ljubezen ljubezen."

Podobnega mnenja so akademiki. "Tradicionalni model moškosti je v mehiški kulturi tesno povezan s heteroseksualnostjo," je za The Washington Post pojasnila Juliana Martinez z Ameriške univerze v Washingtonu. "Homoseksualnost ogroža predstavo o moškosti." Pomembno se ji zdi tudi, da serija pokaže, da enega od protagosnistov njegov oče sprejema brez zadržkov.

Spremembe v družbi se odražajo v popkulturi
V mehiških telenovelah so se v preteklosti že pojavljali istospolno usmerjeni liki, a brez izjeme v stranskih vlogah; šele v zadnjih letih so se pojavile prve upodobitve lezbičnih parov. V svetu ima tovrstna zastopanost daljšo zgodovino: prvi odkriti lezbični lik se je v ameriški telenoveli All My Children pojavil daljnega leta 1983, britanska žajfnica Coronation Street pa je že leta 1998 imela transspolni lik.

Borci za pravice skupnosti LGBT+ se strinjajo, da je imela že serija Mi marido tiene más familia nekaj zaslug za večje sprejemanje istospolne ljubezni, da pa je "spin-off" še posebej prelomen trenutek za vidnost skupnosti. "Številni predstavniki moje generacije smo imeli zapoznelo puberteto, ker v naši mladosti ni bilo predstavljivo, da bi si izkazovali naklonjenost ali celo imeli zvezo," se spominja Alex Orue, predsednik organizacije It Gets Better Mexico, ki je namenjena podpori istospolno usmerjenim najstnikom.

Tudi scenarista Santiago Pineda in Pablo Ferrer se ne spominjata, da bi v mlajših letih kdaj na malih zaslonih videla tovrstno zastopanost. "Hotela sva ubrati prijateljski pristop, da bi gledalci lahko Aristotelesa in Tema sprejeli onkraj njune spolne usmerjenosti, da bi videli, da sta človeka z lastnimi sanjami, cilji, strahovi in upanji," je Pineda povedal za tiskovno agencijo Reuters.

Nasilništvo, depresija in samomorilske misli
Kljub opisanemu napredku pa je Mehika še vedno konservativna država, kjer so istospolno usmerjeni posamezniki pogosto tarča diskriminacije ali celo nasilja. Po raziskavi iz leta 2012 je polovica pripadnikov skupnosti LGBT+ v šoli izkusila nasilništvo in depresijo, četrtina pa je razmišljala o samomoru. "Tovrstna zastopanost na najbolj mainstreamovski ravni je v Mehiki zelo pomembna," verjame Orue.

Ferrer je opazil celo, da je telenovela nekaterim pomagala spregovoriti: "Oboževalci nam pripovedujejo, da so ob gledanju lahko povedali resnico svojim družinam."

Vse skupaj se seveda ni odvijalo brez določene mere kontroverznosti. Poslanec stranke Morena Carlos Leal je januarja tvitnil: "Očitno je, da skušajo televizijske postaje s pro-LGBT agendo 'normalizirati' homoseksualnost mladih." Zaradi te in drugih izjav je bil pozneje sicer izobčen iz stranke.

Srce se nikoli ne moti sicer moti tudi nekatere pripadnike skupnosti LGBT+, češ da je upodobitev istospolne ljubezni nerealistična in olepšana. Spletna stran Escandala je na primer kritizirala "enoumno mantro lepote", ki naj bi jo žajfnica propagirala. "Govoriti moramo tudi o 'grdih' gejih, o revnih, o vseh, ki ne ustrezajo prototipu mladega lepotca."