Režiserja, ki v svojih filmskih zgodbah v ospredje tradicionalno postavlja ženske like, so za dokumentarni film Aleksandrinke te dni nagradili z nagrado Prešernovega sklada. Pripoved o ženskah iz Goriške, ki so na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje množično odhajale v Egipt, kjer so delale kot varuške, hišne pomočnice ali dojilje, je lani navdušila tako gledalce kot večino kritikov.

Metod Pevec rad poudarja, da je za uspeh in kakovost filma ključno tudi dejstvo, da ga je z ekipo (film je med drugim nastal tudi v koprodukciji Televizije Slovenija) lahko pripravljal brez znatnih časovnih in finančnih omejitev. S fenomenom se je tako nazadnje ukvarjal dve leti.

Pravi, da ga za delo bolj kot nagrade stimulirajo čustveni odzivi ljudi po ogledu katerega izmed njegovih filmov, nenazadnje pa tudi zgodbe, ki ga prizadenejo in angažirajo. Kakšnega dokumentarca se bo lotil v prihodnje, še ne želi povedati, priznal pa nam je, da se tokrat ogreva za, presenetljivo, povsem moško zgodbo.

Neuradno velja, da Prešernovo nagrado oziroma nagrado Prešernovega sklada človek dobi samo enkrat.
Prvič in zadnjič (smeh).

Ima za vas kakšne dolgotrajne posledice v smislu tržne vrednosti?
Po mojem mnenju prav velikih ne. To so bolj intimne razsežnosti, v smislu, da začutiš neko potrditev za svoje delo. Tržne vrednosti pa nima, to ni oskar, slovenski prostor pa ne Hollywood. Na naše delo vplivajo popolnoma druge stvari. Vseeno je nagrada zelo laskava, saj je verjetno najuglednejša pri nas.

Kako pa deluje motivacijsko? Glede na to, da naj bi jo dobili, kot smo rekli, "prvič in zadnjič".
Mene za delo bolj stimulira, ko se ljudje po projekciji kakšnega mojega filma odzovejo iskreno čustveno, kar govori o tem, da sem jih s filmom uspel nagovoriti v najobčutljivejši del njihovega življenja, brez posrednikov, brez politike in uradnosti. Gre za najbolj čisto obliko odziva na to, kar počnem. To je moj osnovni namen, zato se s filmom tudi ukvarjam. Pa tudi večkrat se zgodi kot nagrade (smeh). Sicer pa ima dobra produktivna motivacija zelo iskreno energijo in prihaja iz neke prizadetosti in resnične angažiranosti do teme, ki se jo lotevaš. Motivirajo tako predvsem nove zgodbe, s katerimi se soočamo.

Jim boste dokazali, da ni nujno, da nagrado nekdo prejme samo enkrat?
Ah, saj ne potrebujem dveh Prešernovih nagrad. Zame bi bila največja nagrada, da bi mi nekdo obljubil, da bom naslednji dokumentarec lahko snemal v enakih pogojih kot Aleksandrinke. To bi bilo izjemno, ker bi vedel, da se v Sloveniji da. Da nam omogočajo in dovolijo, da snemamo filme po evropskih in svetovnih standardih za dokumentarni film. Tak film, kot so Aleksandrinke, smo lahko posneli, ker smo dobili sredstva iz avdio-vizualnega sklada, ki je ves čas v nemilosti trenutne politične volje in za katerega nekateri kulturni politiki celo mislijo, da ni nujen. A to so sredstva, ki nam omogočajo delo. Največja nagrada so torej zame dobri pogoji za delo.

Je ta film konkretni dokaz in odziv na cinične izjave, da ni problem v financah, ampak v slabih idejah za filme?
Dobri delovni pogoji so prvi pogoj, da lahko nastane nekaj dobrega. Ti seveda ne zagotavljajo, da bo nastal dober film, mu dajo pa vsaj možnost. Če pa niti tega ni, potem je to pričakovanje zaman. Slovenski film ves čas primerjajo z izdelki, ki k nam prihajajo iz svetovnega tržišča, in to me precej boli. To se drugim kulturnim panogam verjetno ne dogaja, saj nimajo tako izrazite konkurence.

Film ste snemali v koprodukciji s tujino. Je to odgovor za druge slovenske avtorje, ki želijo več priložnosti za ustvarjanje filma? Se vam zdi, da neradi sodelujemo s tujimi filmarji?
Sploh ne. To je že moj tretji film zapovrstjo v koprodukciji. Zakaj naj bi bilo za film dobro, da ljubljansko stanovanje snemamo v na primer Leipzigu? Je tu kakšna logika? Da v hladilnikih s seboj vozimo jogurte ljubljanskih mlekarn in da moraš en mesec vnaprej razmišljati, ali bo igralec v kadru odprl kak slovenski časopis? Take absurdne situacije sem že doživljal. Koprodukcija mora biti smiselna, kot je bila pri Aleksandrinkah. Egiptovska nacionalna televizija nam je ogromno pomagala. Če je pa samo zato, ker ni denarja in se moramo potem prilagajati zahtevam koproducentov, to pomeni, da ustvarjalni del filma lahko utrpi škodo.

Potem je v resnici najbolj praktično, da avtorji razmišljajo o mednarodnih temah?
Najbolje, da kar o tujih. Ne vem, zakaj bi se sploh lotevali slovenskih tem, zakaj sploh imamo slovenski film in kulturo, če se moramo izpisati in podati drugam. Potem bomo počasi preprosto izbrisali ta nacionalni predikat.

Se je dojemanje dokumentarnih filmov pri nas spremenilo? Zadnja leta se zdi, da so ga ljudje končno začeli dojemati kot žanr, ki nudi tudi zabavo in si ga morda ogledaš tudi v kinu. Včasih je bil dokumentarni film pri nas sinonim za dolgčas.
Kinodvor je na to s svojim programom veliko vplival, žanr pa je v vzponu tudi v svetovnem oziru. Pri nas je bil včasih ponižan na nekakšno reportažno raven, v resnici se ga sploh ni obravnavalo kot pravi film. Tudi dokumentarec ima svoje narativne zakonitosti, poleg tega pa je ustvarjanju treba posvetiti veliko več časa in denarja, kot se nam morda zdi.

Kaj je bilo glavno, kar vas je pri Aleksandrinkah tako motiviralo in angažiralo, da ste se odločili za film?
Odkar vem za njih, se zavedam, da je to zgodba o ženskah, ki so se nepričakovano in usodno soočile s svetom. Torej, ženska in svet, ne ženska in dom ali ženska in otrok. To je odnos, ki smo ga zgodovinsko pripisovali moškim. Oni so bili tisti, ki so se, zgodovinsko gledano, soočali svetom. V tem primeru so to vlogo prevzele ženske in ta vloga ima številne stranske realizacije. Če bi se takšne zgodbe in emigracije zgodile moškim, bi to že zdavnaj bile velike nacionalne zgodbe. Ker so bile to ženske, se je zgodba znašla v nekakšnem tabuiziranem somraku.

V filmu gledalec kljub vsemu dobi občutek, da so jih konkretno njihovi soprogi, ki so ostali doma, podpirali.
Samo nekateri. Reakcije so bile zelo različne in osebne. Zelo pogosto svojih žen niso več sprejeli nazaj, oziroma obratno, nekatere ženske se preprosto niso vrnile. To je bila pogosto neformalna oblika ločitve, ki v takratnem katoliškem okolju ni bila sprejemljiva.

Za vaše filme je značilno, da so v ospredju ženski liki. Kako gledate na stereotip o slovenski ženski oziroma tako imenovani cankarjanski materi, ki je trpeče požrtvovalna in podpira "tri vogale hiše"? V filmu je na primer velik poudarek na materinski vlogi.
To je kompleksno vprašanje, bolj primerno za kakšno razpravo. Za moje delo je ključno, da je moj izkustveni bazen pretežno ženski, saj sem odraščal z dvema sestrama in imel od nekdaj več ženskih prijateljic kot prijateljev. Ženske so zanimive tudi zato, ker njihov svet v tem času hitreje napreduje, odpirajo se novi svetovi, stvari so se za njih v zadnjih petdesetih letih v smislu emancipacije korenito spremenile. Kar se tiče moških, je marsikaj ostalo isto.

V filmu ste povedali, da so jih za varuške najemale tiste egiptovske družine, ki so za svoje otroke želele ljubečo in nežno vzgojo, medtem ko so tisti, ki so želeli strogost, najeli Avstrijke, tisti, ki so stavili na omikanost, pa Francozinje … Verjetno ste razmišljali o vprašanju nacionalnega karakterja slovenske ženske?
Slovenke imajo določeno specifiko. V Evropi je malo geografskih položajev s tako raznovrstnimi kulturnimi vplivi z različnih strani, kot ga ima Slovenija. V tem pogledu smo posebni in to bi morali izkoriščati. Aleksandrinke so imele veliko prednost, ko so prišle v Afriko, saj so imele vgrajeno neizmerno prilagodljivost in fleksibilnost, brez sleherne nacionalne oholosti. Ker je bila Slovenija pod različnimi "gospodarji", se je ta prilagodljivost kazala tudi v hitrem učenju tujih jezikov.

Od kod po vašem torej ta nežnost, ki jo omenjate v filmu?
Tukaj lahko bolj ali manj ugibam. Ta vprašanja o nacionalnem značaju so na splošno zelo diskutabilna. Reciva, da je to posledica mešanice slovanskih in mediteranskih čustev, slovanske širine in mediteranske topline.

Te ženske so bile Primorke, iz Krasa, okolice Gorice. Prav kraška vas je na primer z največjim odstotkom podprla družinski zakonik na lanskem referendumu. Naključje?
Ti kraji so na nek način mili. Menim, da je Primorska zgodovinsko doživela veliko terorja in iz tega se je rodila tolerantnost, ki je drugačna od razmer v centralni Sloveniji.

O kakšnih motivih razmišljate za nadaljnje delo?
Ponavadi o tem zelo nerad govorim. Trenutno se ukvarjam z dokumentarnim filmom, ki ima nekaj resnih ovir pri realizaciji, zato za zdaj raje molčim.

So v ospredju spet ženske?
Ne, tokrat je tema izrazito moška. Zgolj slučajno (smeh).

Kakšne dokumentarne filme pri nas pa sicer pogrešate, kakšnega bi si vi radi ogledali?
Trenutno pogrešam dobre dokumentarne filme o socialnem kolapsu, ki se zdaj dogaja. O novem ponižanju slovenskega proletariata. Sicer so bile reportaže, a teme niso bile filmsko obdelane in za to je nastopil skrajni čas. Upam, da se bom temu tudi sam lahko posvetil.