S kolažem skečev, ostrih komentarjev opozicijskih politikov in intervjujev običajnih Italijanov se je komedijantka Sabina Guzzanti maščevala tistim, ki so po eni sami epizodi ukinili njen politično obarvani humoristični šov Raiot. Pri RAI-u so odločitev tedaj obrazložili z besedami, da so Guzzantijevi sicer odobrili politično satiro, vendar pa da je njena kritika Berlusconijeve oblasti šla močno čez rob.

Da bi dokazala, da je bila odločitev RAI-a predvsem posledica pritiskov s političnih vrhov, je Sabina Guzzanti v svoj filmski projekt vključila intervjuje z nekaterimi italijanskimi novinarji, ki so bili po prihodu Silvia Berlusconija zaradi svojih kritičnih pogledov odstranjeni z vplivnih mest ali pa so celo izgubili delo. Posebno zanimiv je odlomek pogovora z novinarjem Enzom Biagijem, ki so ga "skozi vrata televizijske hiše vrgli" po intervjuju z igralcem Robertom Benignijem, v katerem je slednji o slavoželjnosti Silvija Berlusconija dejal: "Berlusconi si tako zelo želi biti v središču pozornosti, da želi na vsaki poroki biti ženin in na vsakem pogrebu pokojnik."

Guzzatijeva pa ni prizanesla niti tako imenovanim opozicijskim silam in neodvisnim novinarjem. Po njenem mnenju so se oboji vdali v žalostno usodo v deželi »Berlusconijeve medijske diktature« in se prav nič ne trudijo, da bi vsem razkrili bedni položaj novinarske obrti v Italiji.

Filmski slog Guzzatijeve močno spominja na pripovedni tok Michaela Moora, ki dokumentarne posnetke domiselno povezuje z duhovitimi avtorskimi vložki.
Zato tudi ni presenetljivo, da filmu, kije že navdušil kritike, napovedujejo velik uspeh.