Veliki filmski režiser Mike Leigh je prepričan, da jih ima: pred nadobudnimi britanskimi režiserji po njegovih besedah danes stojijo prepreke, kakršnih včasih ni bilo. "Naslednja generacija mladih režiserjev mora v nedogled čakati na realizacijo kakršnega koli projekta. To je moja največja skrb. V zadnjih nekaj tednih sem govoril z dvema režiserjema in ena od njiju mi je povedala, da bo trajalo vsaj šest let, da bo lahko posnela svoj prvi celovečerec. Ta položaj je grozen, obstaja pa, ker smo dobili celo novo kulturo ali raso direktorjev in producentov, ki nočejo preprosto prižgati zelene luči in reči 'poskusite, pa bomo videli, kaj bo nastalo'."

75-letni Mike Leigh, ki se je za Guardianovo prilogo The Observer pogovarjal ob izdaji svojega filma Peterloo na DVD-ju, se pritožuje predvsem nad novodobno, kompleksno hierarhijo naročil in produkcij – pa čeprav na njegovo lastno ustvarjanje nima nobenega vpliva. Mojster, ki je v svoji karieri posnel že 21 filmov, je znan po tem, da ne prenaša niti najmanjšega vmešavanja na ustvarjalnem področju.

"Način Louisa B. Mayerja ni več sprejemljiv"
"Ne govorim o svoji lastni izkušnji z Amazonom – podjetje je financiralo film Peterloo in se v povezavi z njim vedlo neoporečno. Mladi režiserji so tisti, ki naletijo na težave." Ustvarjalci, ki imajo manj izkušenj in kilometrine, morajo streči muham svojih naročnikov, opaža Leigh. "Novi ponudniki vsebin na zahtevo se radi hvalijo, da ne delajo po istih principih kot Hollywood. Ampak v resnici režiserjem predlagajo, da naj sodelujejo s točno določeno ekipo, ga sprašujejo, zakaj ne zaposli ženske kot direktorice fotografije, na glas premišljujejo, ali ne bi bil bolj pozitiven konec zgodbe malo boljši – to so prijemi starega Hollywooda, to je način Louisa B. Mayerja, ki je popolnoma nesprejemljiv."

Vseeno pa režiser v isti sapi poudarja, da pozdravlja napore za boljšo zastopanost žensk tako pred kamero kot za njo. "Zgodovinsko in družbeno je to absolutno edina prava pot. Zadržke imam samo, če to postane nekakšen mandat, ki zavira ali krni naravno, organsko delo. Potem je to nevarno. Tako kot vsi drugi tudi jaz poslušam in se učim, nočem pa, da se mi diktira, kako razdeliti vloge."

Temna stran napredka?
Ponudniki vsebin na zahtevo so v industrijo prinesli nujno potrebno injekcijo finančnih sredstev – ki pa je prišla v spremstvu nove vrste birokracije. "Vprašanje je kompleksno. Obstajali so časi, jaz se jih še spomnim, ko v tej državi nisi mogel ustvariti igranega celovečerca. Danes ga lahko," ugotavlja Britanec. "Obstajajo pa predpostavke o tem, kaj naj bi se počelo in česa naj se ne bi počelo, ter o tem, kaj je komercialno. To v resnici ni dovolj dobro."

Sorodna novica Mike Leigh: O pokolu Peterloo bi morali učiti v šolah

Film Peterloo, s katerim se je Leigh lani uvrstil v tekmovalni program beneškega filmskega festivala, temelji na resničnih dogodkih, ki so se zgodili v Manchestru leta 1819. Na trgu St. Peter's Field se je 16. avgusta tistega leta zbrala 60.000-glava množica, ki je zahtevala parlamentarno reformo in protestirala proti revščini. Oblasti so demonstracije brutalno zatrle – med ljudi se je pognala konjenica s sabljami. V nasilnem obračunavanju je umrlo 18 protestnikov, 650 pa je bilo ranjenih, zaradi česar se dogodek zapisuje med najbolj krvave družbenopolitične spore v britanski zgodovini. Prijel se ga je vzdevek Peterloo, kot referenca na bitko pri Waterlooju.

Dvesto let pozneje je Leigh prepričan, da je čas ravno pravšen za tematiziranje družbenih nemirov oziroma protestništva v Veliki Britaniji. "Za ta film smo se odločili, preden je izraz brexit sploh obstajal. Postopoma smo ugotovili, da smo bili jasnovidni."