Igralka se je z igro prvič srečala v mariborskem ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, študij na AGRFT, kamor je bila sprejeta leta 1971, pa je doživljala kot moro. Čeprav so režiserji, sicer tudi njeni profesorji, hitro odkrili njeno izjemnost, ni smela igrati v poklicnih gledališčih, kamor so jo vztrajno vabili, zato si je iz študijskih časov zapomnila predvsem prepovedi in bolj malo spodbud. Te so vezane na prezgodaj in sredi dela umrlega profesorja Rudija Kosmača in režiserja Igorja Pretnarja, ki se ju spominja s hvaležnostjo. O igralki je žirija za Borštnikov prstan med drugim zapisala, da se s svojim razumevanjem sveta, umetnosti in svetosti napaja pri samem izviru teatra, ki zanjo vsekakor pomeni sveti svet.
Igralka se je z igro prvič srečala v mariborskem ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, študij na AGRFT, kamor je bila sprejeta leta 1971, pa je doživljala kot moro. Čeprav so režiserji, sicer tudi njeni profesorji, hitro odkrili njeno izjemnost, ni smela igrati v poklicnih gledališčih, kamor so jo vztrajno vabili, zato si je iz študijskih časov zapomnila predvsem prepovedi in bolj malo spodbud. Te so vezane na prezgodaj in sredi dela umrlega profesorja Rudija Kosmača in režiserja Igorja Pretnarja, ki se ju spominja s hvaležnostjo. O igralki je žirija za Borštnikov prstan med drugim zapisala, da se s svojim razumevanjem sveta, umetnosti in svetosti napaja pri samem izviru teatra, ki zanjo vsekakor pomeni sveti svet. "Milada Kalezić je poglobljena, odgovorna, izobražena igralka, ki gledališče razume kot nekaj svetega." Foto: BoBo

Strast do gledališča in življenja je Milada Kalezić ohranila do današnjih dni, ko že dobro desetletje bogati občinstvo SNG Drame v Mariboru, svojem mestu, kjer je preživela otroštvo in rano mladost. Igralka se je rodila leta 1954 v črnogorski vasi Rova, a ker se je njena družina zaradi očetove službe veliko selila, so se kmalu ustalili v Mariboru. Tam se je v mariborskem ljubiteljskem gledališču Slave Klavore tudi prvič srečala z igro, in čeprav je poklicno gledališko pot začela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, se je v sezoni 2002/2003 le vrnila v Maribor, kjer je zdaj del ansambla SNG Maribor.
V svoji igralski poti je očarala z več filmskimi in gledališkimi vlogami. Na začetku svoje profesionalne kariere je pustila trajen vtis z vlogo v kultnem filmu To so gadi režiserja Jožeta Bevca in nato vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz zgornje Davče v režiji Dušana Jovanovića v SLG Celje. Na odrskih deskah gledališča v Celju je nato leto za letom oblikovala niz neverjetnih ženskih likov.
Vstop v igralsko umetnost kot napet roman
Avtor portreta igralke, Slavko Hren ugotavlja, da je Milada precej "drugačna" kot v času, ko sta sodelovala pri snemanjih v Celju, bolj odprta, pomirjena in kot vselej zelo odkrita. Zato se mu je zdela Miladina osebna zgodba, kako je izbrala igralski poklic in kaj vse je morala storiti, da je po končani gimnaziji v Mariboru željo po opravljanju sprejemnih izpitov na ljubljanski igralski akademiji in potem profesionalnem igranju "za vse življenje" uresničila kljub očetovemu nasprotovanju, eden zanimivejših vstopov v svet igralske umetnosti, ki se "bere kot napet roman".
Pripoveduje o nezaustavljivi želji po izpovedovanju, vživljanju v različne like in posebne vrste komuniciranju z občinstvom, ki rodi umetniške presežke. Milada je v pripovedi o tem zelo neposredna: "Oče o sprejemnih izpitih ni smel vedeti nič. Črnogorec in profesionalni vojak. Po njegovem igralski poklic pač ni za žensko, pa tudi gledališče ne. Kot vsako poletje sem tudi tisto leto po končani gimnaziji odšla k starim staršem na počitnice v Črno goro, kjer sem opravljala kmečka dela na planšariji ter se med pašo učila besedila za sprejemne izpite. Ovcam sem recitirala besede Elizabete iz Schillerjeve Marije Stuart ..."