Po premieri v Cannesu bo junija še na redni spored ameriških kinematografov prišel Sicko, novi dokumentarec Michaela Moora. Za prvo predvajanje si je režiser izbral ne ravno glamurozni Bellaire v svojem rodnem Michiganu. Na tiskovni konferenci je film, kolaž zgodb povprečnih Američanov, ki si ne morejo privoščiti zavarovanja in zato niso bili deležni niti osnovne zdravstvene nege, ko so jo potrebovali, opisal kot svoj poziv k človekoljubnosti in čutu za pravičnost ljudi – in obenem poudaril, da je tudi tokrat pripravljen na napade iz političnih in gospodarskih vrst.

Trn v peti
Še več – Moore pričakuje, da bodo farmacevtski koncerni in zavarovalnice proti njemu v kratkem sprožili pravo medijsko vojno. Sam ni srborito razpoložen: "Rad bi, da bi film premostil veliki prepad v ameriški družbi in da bi lahko obe strani, čeprav se ne strinjata, našli nekakšno skupno izhodišče za pogajanja."

Zakaj torej v Michiganu?
Moore je kanček hollywoodskega blišča zanesel v nesporno republikanski Michigan v podporo tamkajšnji demokratski stranki (ki je pred zadnjimi predsedniškimi volitvami štela celih 30 članov). Namesto z rdečo preprogo so pot do dvorane prekrili z rdečimi predpražniki, po katerih se je na premiero sprehodilo več kot 800 ljudi.

Režiser ne skriva, da bi rad s filmom vplival tudi na predvolilni predsedniški boj, ki se počasi začenja. Sicer pa ga ne moti preveč, da po spletu že krožijo piratski posnetki filma, češ da je najpomembneje, da ga ljudje vidijo in da sam “ni velik oboževalec ameriških zakonov o avtorskih pravicah.”

Njegov glas daleč seže
Moore ima z dvigovanjem prahu vsekakor kar nekaj izkušenj – leta 2002 je dobil oskarja za dokumentarec o ameriški ljubezni do orožja, Bowling za Columbine, dve leti pozneje pa je Bushevo vlado napadel s kritiko vojne v Iraku, Fahrenheit 9/11.