Prvak romunskega novega vala ima za sabo izjemno uspešne filme: za pretresljiv film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, svoj drugi celovečerni film, je leta 2007 prejel zlato palmo na festivalu v Cannesu, za tretji celovečerni film Daleč za griči je v Cannesu leta 2012 osvojil nagrado za scenarij in najboljši igralki, za četrti film Matura pa je leta 2016 prejel še tamkajšnjo lovoriko za najboljšo režijo. Po šestih letih je lani v Cannesu predstavil svoj zadnji film MRI, ki je bil na ogledu na Liffu, zdaj pa je na rednem sporedu Kinodvora.

Kot je zapisal Thierry Chèze (Première), je režiserju v dve uri dolgem filmu uspelo strniti težave zahodne družbe (brezposelnost, naraščajočo prekarnost, strah in posledično sovraštvo do tujcev) ter ustvariti močno filmsko gesto, v kateri se čudovito dopolnjujeta naturalizem in pravljično vzdušje.

MRI prinaša večplastno zgodbo, ki jo je Mungiu mojstrsko prepletel v celoto. Spremljamo Matthiasa, ki se, potem ko mu nadrejeni v Nemčiji zabrusi žaljivko, na kar se odzove z nasiljem, vrne v domačo vas v Transilvaniji, kjer se skuša vnovič vključiti v vzgojo svojega sina, z ženo pa sta odtujena. Zaplete se z ločeno Csillo, ljubeznijo iz mladosti, ki ima eno vodilnih funkcij v lokalni tovarni kruha. Podobno kot številni drugi kraji v Romuniji se tudi ta kraj spopada s številnimi odhodi prebivalcev v tujino s trebuhom za kruhom. V tovarni želijo zaposliti nove sodelavce, da bi se lahko prijavili na razpis za evropska sredstva, a domačini službe zaradi nizke plače ne želijo. Na pobudo agencije za zaposlovanje tovarna zaposli tri delavce iz Šrilanke, ki naj bi se jima pridružila še dva. Domačini so ogorčeni, na dan privrejo frustracije, konflikti in strasti, ki tlijo pod površjem na videz mirne multietnične skupnosti. Domačinov noben argument ne prepriča, začenjajo bojkotirati nakup kruha. Csilla skuša pomagati prišlekom, a večina je do njih sovražno nastrojena. "Nič nimamo proti njim, dokler so doma." Nesprejemanje se stopnjuje celo do mere, da v njihovo začasno domovanje vržejo goreče bakle.

MRI prinaša pretresljiv, a natančno izrisani portret sodobne Evrope, ki se na papirju kiti s spoštovanjem enakopravnosti, v praksi pa je globoko socialno, politično in moralno razklana in polna nestrpnosti. Kot je v intervjuju za MMC povedal Mungiu, je cilj, da naj bi Evropa delila enake vrednote, sicer lep, a še zelo oddaljen, razkol med realnostjo in ciljem je namreč še zelo velik. "Zmanjševati ga moramo, to pa lahko storimo tako, da pustimo ljudem, da povedo, kako čutijo."

Njegovo vodilo pri filmu je bilo spodbuditi ljudi, da po ogledu razmislijo o določenih vprašanjih in razvijejo svoje mnenje. Prav pomanjkanje mnenja, za kar pa sta potrebna informiranje oz. izobraževanje in čas razmislek, je po njegovem mnenju velika nevarnost za sodobno družbo, kajti ravno to odpira vrata populistom, ksenofobiji in nestrpnosti.

Več v intervjuju. Vabljeni k branju.

V povprečju vsakih pet oz. šest let posnamete mojstrovino. Vaš zadnji film MRI je kompleksna zgodba. Kako dolgo je v vas, če povlečemo vzporednico s tovarno kruha, o kateri govori vaš film, vzhajala ideja za film?

Dolgo traja, da ugotovim, o čem bi moral govoriti film, in dolgo traja, da poiščem pravo zgodbo, s katero lahko povem stvari, ki jih želim. Rad bi snemal hitreje, toda ne morem. Želim razumeti, kaj je pomembno v svetu v tem trenutku, ker želim zaobjeti posnetek sveta v tem hipu. Želim torej govoriti o stvareh, ki so pomembne za ljudi okoli mene. Čutim, da je veliko tesnobe okoli mene, ker je prihodnost videti siva in negotova. Za nekatere stvari smo na primer menili, da se bodo zgodile nekoč v prihodnosti, zdaj pa ugotavljamo, da so že tu. Nenadoma se zdi, da če se ne bodo zgodile že v času našega življenja, se bodo za časa naših otrok, kar pri starših še povečuje tesnobnost. Ne vemo, za kakšno prihodnost dejansko pripravljamo svoje otroke.

V letih med filmi skušam veliko brati in razmišljati ter se pogovarjati z ljudmi. Ko pa potem dobim idejo, mi samo pisanje scenarija ne vzame veliko časa.

Moj zadnji film temelji na dogodkih, ki so se zgodili tik pred epidemijo, februarja 2020, potem sem pustil, da je minilo nekaj časa, da sem dojel in razumel – ne o čem govorijo, temveč o čem bi lahko govorili dogodki. Ne želim namreč poustvariti dogodkov, o katerih sem bral, temveč so ti osnova, na katerih si zamislim nadaljevanje. Osnovna situacija za zadnji film je podobna tistemu, kar je videti v filmu, ki govori o ksenofobiji. A bolj so me zanimali drugi vidiki: stranski učinki globalizacije, dejstvo, da teh sprememb ni nihče predvidel, potem je tu prosti pretok ljudi, ki potujejo, kamor želijo, s seboj pa nesejo tudi svoje vrednote. Danes je najtežja naloga prilagoditi se hitrosti, s katero se svet spreminja.

Potem sem začel razmišljati, da imajo ti ljudje, kot jih vidite v prizoru v mestni hiši (op. 17 minut dolg prizor, v katerem pripadniki različnih etničnih manjšin, ki živijo v vasi, na javni razpravi v različnih jezikih razlagajo svoje mnenje o prihodu delavcev iz Šrilanke), pravico glasovati. Začel sem razmišljati o statusu demokracije in o tem, da se mogoče bližamo koncu demokracije, kot smo jo poznali. Če ne vlagaš dovolj v izobraževanje ljudi, preden jih vprašaš za mnenje, potem mogoče demokracija ne pripelje do pravega izida. Hkrati pa je ves čas moja želja, da presežem to gledišče družbe in da je film zgodba o konkretnih ljudeh, ki imajo veliko hib in niso popolni. Tako sem prišel do tega, da film govori tudi o izobraževanju in potrebi po ljubezni.

Potreboval sem iskro, da bi zanetila željo po filmu. Pri meni je bila iskra to, da sem idejo za film dal nekomu drugemu, kar me je spodbudilo, da sem pojasnil, zakaj mislim, da je pomembno posneti ta film. In ko sem si razložil, o čem bo govoril film, sem se odločil, da film dejansko posnamem sam.

Scenarij sem napisal hitro, v šestih oz. osmih tednih. Potem sem obiskal vas, v kateri sem govoril z resničnim lastnikom tovarne, z delavci, saj sem želel preveriti, da ne bi dal v film česa, kar ne bi bilo koherentno. Odločil sem se, da se bo zgodba filma odvijala v multietnični vasi v Transilvaniji, ker se mi je zdelo, da to odseva globalni svet. Ljudje se danes lahko premikajo svobodno, a to ni dovolj, da bi se lahko spopadli z vsemi spremembami, ki jih to prinese s seboj, še posebej tisti ne, ki prihajajo iz bolj tradicionalnih družb, saj potrebujejo več časa.

Še en korak pri pripravi projekta je bil, da sem predstavljal projekt distributerjem v Cannesu, kjer sem zelo veliko energije porabil za številna pojasnila, na primer, kaj je Transilvanija, da to ni država, da imamo res medvede. To je zelo utrujajoče za nas z vzhoda. Še vedno namreč številni mislijo, da živimo v državi, v kateri govorimo rusko in v kateri je zelo mrzlo. Še vedno so živi stereotipi, ki so bili živi v času komunizma.

Se vam ne zdi to nespoštljivo?
Ni nespoštljivo do mene, temveč do človeka samega, ker to pomeni, da ni radoveden. To je mentalna lenoba. Res je, da so bile vezi med Vzhodom in Zahodom 50 let prekinjene, toda tudi 30 let po padcu komunizma je razmišljanje še vedno enako. Še vedno smo v položaju, ko čutimo nelagodnost, ko čutimo, da prihajamo iz manjvredne družbe in da ne pripadamo državi z veliko zgodovino. Skratka, da nismo tako pomembni. In veliko napetosti, s katerimi se spopada Evropa, izvira iz tega občutka, ki ga imajo ljudje. Veliko tega, kar se je zgodilo v zadnjih letih v Evropi in svetu, se lahko pojasni s tega vidika in želel sem povedati zgodbo o tem.

Upam, da to ni zgodba o vasi v Transilvaniji, temveč je zgodba o vseh nas, je zgodba o težavah pri komuniciranju med ljudmi. Hkrati je tudi zgodba o razliki med uradno resnico in posameznikovo resnico. Živimo v konceptu Evrope, ki naj bi delila enake vrednote, kar je lep cilj, a nismo še tam. Realnost je drugačna. Razkol med ciljem in realnostjo je še zelo velik, zmanjševati ga moramo, to pa lahko storimo tako, da pustimo ljudem, da povedo, kako čutijo.

Zato pravim, da je to tudi film o politični korektnosti. Ljudje čutijo, da ne smejo povedati, kar čutijo, dejstvo pa je, da to, da molčijo, ne spremeni njihovih čustev. Kvečjemu so njihove besede drugačne. Ko pa gredo na volitve, smo vsi presenečeni nad izidom. Čudimo se, kako veliko podporo dobivajo populistične ideje. Dejansko tega nismo pričakovali, ker tem ljudem nismo prisluhnili. Če jim dovoliš, da povedo svoje mnenje, lahko potem mogoče z argumenti spremeniš njihovo mnenje, prej ga pa ne moreš.

S tega vidika sem užival v snemanju dolgega prizora, traja 17 minut, v katerem v mestni hiši različni ljudje v različnih jezikih izražajo svoje mnenje. Ironija je, da niso različni jeziki tisti, ki nam preprečujejo sporazumevanje – v tem prizoru vsi vedo, kaj govorijo drugi, a nihče ne posluša drugega. Prizor ponazarja to primarno potrebo, da na nekoga drugega preložimo krivdo za svoje težave, vedno je kriv nekdo drug, nekdo, ki mora pripadati drugemu plemenu, ki je videti drugače kot mi. Začneš se spraševati, zakaj tako razmišljamo. Delno lahko to verjetno pripišemo zgodovinskemu in socialnemu kontekstu, delno pa temu, da taki enostavno smo. Nismo vedno ljubeča, prijazna, krasna, humanistična bitja svetlobe, temveč v nas živi tudi temna žival, ki se zbudi v različnih situacijah.

Od tega trenutka dalje sem vedel, da želim posneti tudi o tej dvojnosti človeka in sposobnosti, da kroti žival v sebi, saj če je ne, občasno pokuka na plano in je človek lahko presenečen nad lastno nasilnostjo.

S svojim filmom nam nastavljate ogledalo, vendar pa v njem ne sodite. Kako težko je bilo ne soditi? Tudi to, da ne sodite, je na neki način sodba.
To je izbira stališča. O tem se je treba odločiti. Ne pravim, da je moj način snemanja filmov edini zveličavni, toda to je moj način. Moje stališče je, da moje mnenje kot posameznika ni več vredno od mnenja drugega, zato želim kot filmar uporabiti svoje veščine ne zato, da bi vam povedal, kaj mislim o svetu, temveč da povem, za katere teme mislim, da so pomembne, in za katere je pomembno, da imate mnenje o njih. Kakšno naj bo to mnenje, ni moja zadeva, ne morem povedati, kaj je prav in kaj narobe. Skratka, vsak vidi film drugače, saj vsak vidi stvari s svoje perspektive. Kot filmar moram zagotoviti, da povem zgodbo o likih, skušam podati podrobnosti kompleksnih okoliščin, v katerih morajo ljudje sprejemati odločitve.

Ljudje v današnjem času zlahka izgubijo svoje mnenje, se uklonijo večini in postanejo ovce, ki sledijo drugim. To je trenutek, ko nisi več človek, temveč postaneš del množice, krdela. V filmu me je zato zelo zanimalo preučevanje tega procesa preobrazbe posameznika v del konformne družbe. To je eden od elementov, na katere igrajo populisti: pomanjkanje zaupanja ljudi, da bi stopili v bran svojim prepričanjem, lažje se je podrediti in slediti drugim. To je nevarno.

Konec filma prinese zavezo za lastno mnenje, da se odločiš v skladu s svojim prepričanjem. To je stališče kina, ki ga ne marajo vsi. Nekateri menijo, da je boljše imeti stališče v filmu, sam pa mislim, da je ravno raznolikost filmov njegova velika prednost, ki jo je treba ohraniti. Nevarnost filma kot takega je, da postane zelo standardiziran.

Da imaš mnenje, moraš imeti informacije, moraš se poučiti.
Treba se je vrniti malce nazaj, da lahko pogledamo, kako smo prišli do demokratičnega modela. Implementiran je bil dejansko proti volji večine ljudi, ki ne izražajo svojega mnenja, temveč ga je implementirala in dosegla skupina ljudi, ki so bili izobraženi. Ljudi so prisilili v odločanje, kar zanje dejansko ni naravno. Zaradi manipuliranja je danes težko razlikovati lastno mnenje od stališč, ki so ta posredovana skozi različne kanale. Zato pravim, da film govori tudi o utrujenosti ljudi, ki so naveličani tega, da morajo biti odgovorni za dogajanje v družbi. Odgovornost za to si želijo preložiti na nekoga drugega. Na tak način dobijo veter v krila populistična gibanja. Če jih poslušaš, so njihovi argumenti smešni, a so priljubljeni, ker ljudje ne želijo nameniti svojega časa odločanju. Če se želiš odločati, moraš premisliti in se informirati, ljudje pa si želijo, da bi drugi razmišljali in odločali namesto njih. Toda te odločitve vplivajo na nas vse. Treba je torej vložiti čas, da bi ljudi motivirali, da se izobrazijo, preden se odločijo.

To je ena od stvari, ki jih lahko naredi film: lahko opozori na pomembne teme, za katere je pomembno, da imamo o njih osebno mnenje, in na to, da ne bi smeli slediti čredi.

Toda ljudje, ki gledajo vaše filme, so verjetno že v osnovi tisti, ki se bolj zavedajo dilem, o katerih govorijo vaši filmi. Kako naj taka pomembna sporočila dosežejo ljudi, ki ne gledajo vaših filmov. Če je tvoja glavna skrb preživetje iz meseca v mesec, nimaš časa za ukvarjanje z družbenimi vprašanji. Razkol med bogatimi in revnimi je iz tega vidika zato res velika nevarnost za današnjo družbo.
Mislim, da je bila to vedno velika težava. Pred demokracijo ti ljudje niso imeli pravice do mnenja: bili so revni, ves čas so namenili preživetju, o vsem pa so odločali tisti, ki so imeli čas za izobraževanje. Ko smo prešli v demokracijo, se je to spremenilo. Težava pa je, da se v času prevladujoče politične korektnosti ta koncept ne sme postaviti pod vprašaj. Res je, da veliko ljudi večino časa porabi za preživetje in nima časa za izobraževanje, hkrati pa je to manipulativen način izkoriščanja razmer, kar počne peščica neetičnih ljudi, ki jim to ustreza.

Ne pravim, da je lahka pot iz teh razmer, toda treba se je boriti za spremembo. Zavedam se, da kulturno ozaveščanje, ki prihaja v filmih, knjigah ali gledališču, najbolj dosega ljudi, ki so že sicer ozaveščeni. Toda, kaj naj naredimo? Edino, kar lahko naredimo, je, da poskusimo na ravni posameznika vsaj malo spremeniti stvari. Kumulativa vseh majhnih sprememb lahko pomeni vsaj ravnotežje, če že ne velike spremembe. Ključno je, da se ravnotežje ne poruši. Danes smo na robu nevarnosti, da lahko zdrknemo v družbo, za katero smo mislili, da je že izginila, pa kaže, da ni. Vedno bodo obstajale skupine ljudi, ki bodo stanje v določenem trenutku izkoriščale v svojo korist. In to ni nezakonito, kar je težava, je, da je to neetično.

Vsaka Romunija ima svoje prišleke iz Šrilanke. Kot je prikazano v filmu, tisti, ki so šli s trebuhom za kruhom na Zahod, in vedo, kako je težko, niso nič sočutnejši do priseljencev.
Kar je bilo zanimivo v originalni zgodbi, je bilo vprašanje, zakaj se ljudje do prišlekov obnašajo tako. Mislil bi si, da če se na Zahodu do tebe kot Vzhodnjaka nekdo obnaša grdo, boš imel razumevanje za ljudi, ki prihajajo iz dežel vzhodneje od tvoje in so revnejši do tebe. A ljudje niso razumni, ne razmišljajo tako, raje druge obravnavajo krivično.

Potem je tu še temnejša koža prišlekov, ki je vir stereotipov (op. v filmu nekateri vaščani nehajo kupovati kruh, ker se ga dotikajo delavci iz Šrilanke). Zelo težko je danes govoriti o teh temah. Z zanimanjem sem opazoval, kako smo o tem razpravljali po filmu. V Cannesu na primer novinarji niso vedeli, kako naj zastavijo vprašanje, povezano s tem. Želeli so vprašati, a niso našli besed. To ni v redu. O tem se moramo pogovarjati.

Potem sem se začel pogovarjati z gledalci in počasi sem se zavedal razlike med uradno in osebno resnico. Za nekatere ljudi je bil film nezaslišan, za druge je bilo to nekaj naravnega. Zato pravim, da se film gleda na različne načine.

Kakšne so bile vaše izkušnje z dojemanjem filma v različnih kulturnih okoljih?
Imel sem dobre pogovore v Franciji, tako z novinarji kot gledalci. Del gledalcev, ki so ga res razumeli s srcem, so bili migranti. V skandinavskih državah je bilo drugače, nekaterih stvari enostavno niso razumeli. Mislimo, da živimo v istem svetu, pa to ni res, ne živimo niti v istem času. Imamo enake cilje, to že, toda smo na različnih točkah razvoja. To so velike razlike v procesu razvoja in ne moremo ignoririrati več sto let različnega razvoja.

Vse se začne z življenjskim standardom, pa če si to želimo priznati ali ne. Dokler je družba revna, ne more biti empatična, saj je osredotočena na preživetje.

S tega stališča film govori, kakšne so sodobne migracije. Svet je prišel do točke, na kateri se spreminja na način, ko se ne da napovedati prihodnosti. Vse je namreč zgrajeno na občutku krivde, ki je prisoten v zahodni družbi. Vse bolj jasno postaja, da velik del bogastva temelji na izkoriščanju revnih držav in ljudi ter dobrin.

V filmu se dotaknete številnih tematik, zbodete tudi glede vprašanja majhnih držav, ko eden od likov pravi, da je bila Romunija vedno stisnjena med imperije, v drugem prizoru pa drugi očita Franciji, da se ni nič naučila iz primera Charlie Hebdo. Zahod je lahko hitro pokroviteljski.
Budno spremljam debato o tem, kako bi morali v EU-ju voliti. Ali bi morale države imeti število glasov odvisno od števila prebivalcev? Eno je jasno: pomembno je, da obstaja enakopraven pogovor med sogovorniki. Kako boš potem sprejel odločitev, je drugo vprašanje. Večino dobrih stvari, za katere smo upali, da jih bodo prinesle nove članice EU-ja, spremljajo stranski učinki, za katere nihče ni pričakoval, da se bodo pojavili. S številnimi sem govoril o množičnem odhajanju Romunov, iz Romunije je v 20. letih oz. še prej odšla skoraj petina prebivalcev. To je res zelo veliko. To je pomembno vprašanje, ki ga je treba nasloviti, in to hitro. To lahko naredi umetnost: da pogosteje naslavlja takšna vprašanja.

Zame je pomembno, da človek po ogledu filmu razmišlja o temah, da torej film stimulira debato in da ljudje razmislijo, kakšno je njihovo stališče do določenega vprašanja.

Ko govorimo o enakopravnosti – glavni ženski lik Csilla je zelo močna ženska, je zelo emancipirana ženska, ki ima svoje mnenje in stališče. A tudi ona trči ob meje sistema, kar je zanjo frustrirajoče. V filmu se kot glasbena spremljava ponavlja njeno igranje skladbe Yumeji's Theme skladatelja Shigeruja Umebayashija iz filma In the mood for love.

Liki ne morejo biti bolj koherentni v filmu, kot so v resnici. Tudi trendsetterji v družbi, ki predstavljajo progresivno gibanje, ki ostanejo zvesti svojim načelom, imajo na koncu koncev svoje potrebe: vsakdo si želi pozornosti, nežnosti, objemov, ljubezni ne glede na to, kako je močen. To je emocionalni, ne racionalni del nas.

Ko sem se pogovarjal z resnično osebo, na kateri temelji lik Csille, je bila močna, hkrati pa je bila, ko sem jo slišal, kako se pogovarja z otroki in ljubljenčki, izjemno nežna. V vsakem od nas je del, ki potrebuje objem in občutek pripadnosti. Pogosto nisi v pravem odnosu, ampak v odnosu, v katerem projiciraš to potrebo na drugega, ki pa je lahko zelo drugačen od tega, kar potrebuješ. To se zgodi tudi Csilli. Pomembno dejstvo pri nemogočem razmerju Csille in Matthiasa je tudi dejstvo, da se poznata od otroštva. Človeka v takem razmerju ne vidiš, kakšen je postal kot odrasel, ampak ga vidiš, kot si ga videl kot majhnega. Na koncu se razideta, ker sta preveč različna, ker je njuno videnje sveta preveč različno, a to ne pomeni, da jima ni mar drug za drugega.

Tako kot v filmu Matura je bil direktor fotografije Tudor Vladimir Panduru. Sta hitro našla skupni jezik, da posnameta film na ta način?
Težko je snemati na način, kot snemam jaz. Veliko lažje je, če montiraš prizore. Če tega ne počneš, ima to veliko tehničnih posledic, še posebej za direktorja fotografije, ki mora prizore osvetliti na način, da lahko s kamero snemam v vse smeri, kakor želim, a da se luči ne vidi. Znaten del proračuna smo porabili za direktorja fotografije in osvetljavo. Težko je snemati pozimi, zunaj, v času covida-19, s tako veliko liki, med njimi je bil tudi otrok, in še živalmi. Skratka, snemanje je bilo res zahtevno, predvsem za direktorja fotografije.

Na koncu sva imela različno mnenje o barvni korekciji, ker imava različen okus. Veliko sva se pogovarjala, da sva našla sprejemljiv kompromis. Zelo cenim, da skuša vedno poiskati rešitev in da se ni treba prilagoditi njemu, temveč se skuša on temu, kar želimo povedati. To je res zahtevno, ker skušamo celoten način snemanja izvesti kot poskus realističnega zajetja dogajanja.

V filmu je na primer prizor, v katerem se vzhičeni Mathias po noči s Csillo zjutraj z motorjem vrača domov in naletava sneg. No, v tej vasi zaradi globalnega segrevanja že nekaj let ne sneži, kot je včasih. Ta prizor je bil na urniku vsak dan, nismo vedeli, kdaj ga bomo lahko posneli. Torej, ko je začelo snežiti, smo vstali ob štirih zjutraj, vsi smo vedeli, kaj moramo narediti, imeli smo dve uri časa, da ga posnamemo.

Lahko si predstavljate, kako težko je bilo snemati živali. Včasih me kakšen gledalec pobara: "Videl sem lisico v tistem prizoru. Kakšno srečo ste imeli, da ste jo posneli." Ah, sploh si ne morete misliti, kako je bilo. Živali v filmu niso samo za kuliso, temveč nekaj pomenijo, predstavljajo. Medved nekaj predstavlja, ovca tudi, lisica tudi ... Bilo je pomembno, da smo živalim dali prvinsko besedo, saj ponazarjajo to dualnost človeka in živali.

Konec sem si pogledala petkrat, pa sem ga vsakič dojela drugače. Kako ste si ga zamislili vi?
Ni bilo mišljeno, da bi bil konec enoznačen, da bi imel samo eno razlago. Lahko vam povem, kakšna je moja. Ko se film bliža koncu, ko Mathhiasu umre oče, pride njegov pes, Matthias pa začuti, da je nekaj v zraku, neka tesnoba. Ne ve, od kod prihaja, zato začne preverjati svoje najdražje. Odpravi se k sinu, a ga ni doma, potem prisluhne vsem glasovom po vasi, nadaljuje pot do svoje žene, vmes pa ta grožnja dobi fizično upodobitev nečesa, čemur sledi. Najprej misli, da je to eden od pogrešanih delavcev iz Šrilanke, a dejansko ni prepričan. Počasi se to spremeni v nekaj bolj konkretnega, v podobo, ki je nekje med živaljo in človekom. Na koncu se odpravi do Csille, pri kateri izbruhne velik nesporazum, a on je tam, da bi poskrbel zanjo, jo zaščitil. Ko strelja mimo nje, ustreli medveda, a le sekundo pozneje ni več prepričan, ali ta tesnoba izvira iz zunanjega sveta ali njegove notranjosti. Zato na koncu včasih ljudje vidijo medvede, druge ljudi, oblečene v medvede. Ne želim poenostaviti konca na eno razlago. Zame je pomembno, da se iz konca gledalci nekaj naučijo, da razmislijo o tej dvojnosti, ki je v človeku. Na eni strani temna podoba, na drugi pa nekdo, ki hrepeni po ljubezni, nežnosti, empatiji. Matthias je razklan med njima in se mora odločiti, a dejansko ni pomembno, kako se bo odločil on. Ključno je, kako se bomo odločili mi, kajti od tega je odvisno, v katero smer se bo razvijal svet.

Imate v igri že idejo za naslednji film?
Pravzaprav pripravljam več projektov, a nobeden med njimi ne bo moj naslednji celovečerni film. Napisal sem dva scenarija, po katerih bodo posneli filma, enega letos, drugega prihodnje leto. Sam bom sodeloval kot producent, ne kot režiser. Včasih se mi zdi, da je bolje, da moj scenarij režira kdo drug. Razmišljam tudi o trilogiji o kulturnem spopadu med Vzhodom in Zahodom, o neizrečenih besedah med ljudmi, ki skušajo sobivati. Naslednji film, ki ga bomo snemali letos, bo o tem, kako se nam Zahodnjaki včasih zdijo zelo naivni. Čeprav ne bom režiral filma, sem zelo tesno vpet v njegovo nastajanje.

Budno spremljam dogajanje po Evropi in svetu. Težko je nadaljevati snemanje takšnih filmov v svetu, v katerem večina gledalcev takšnih filmov, kot jih snemam jaz, dejansko izginja. Tega ne moremo ignoririrati, o tem moramo razmisliti, preden nadaljujemo naše delo. Nekateri pravijo, da moramo razmišljati pozitivno. Super, seveda, toda optimizem mora temeljiti na dejstvih. V tem trenutku smo na točki spremembe, kako ljudje gledajo filme in kakšne filme gledajo. To je težko sprejeti. Skušam slediti, v katero smer bo šel razvoj, ker ne želim biti režiser, ki snema takšne filme, kot si jih želi, a bodo ti brez občinstva.

Mladi množično gledajo filme v angleščini. Za vse filmarje iz manjših držav je to vprašanje, o katerem morajo razmišljati. Danes sta dve vrsti filmov: tisti v angleščini in vsi drugi, tako pač je. Treba bo tudi spremeniti sistem financiranja. Zdaj ne spodbujajo filmarjev, da bi snemali filme za manjše občinstvo. Film je dejansko še vedno zelo nacionalna zadeva: jezik, v katerem je posnet, igra zelo pomembno vlogo. Finski slog filma najverjetneje ne bo najbolj priljubljen na Portugalskem. A tak način razmišljanja ni v skladu z evropskimi vrednotami. Ideja o koprodukcijah, češ film, pri katerem bo sodelovalo več sosednjih držav, bo imel večji trg, je po mojem dvorezna, nisem njen veliki privrženec. Mislim, da je bolje, da se posname film v posamezni državi in da bodo nekateri med njimi gotovo zanimivi tudi za druge trge.

Kako kot romunski umetnik gledate na vojno v Ukrajini? Po eni strani se prepovedujejo ruska dela, po drugi strani se izraža velika podpora Ukrajini.
To je zelo težko vprašanje. Seveda moramo podpreti ljudi, ki se borijo za svoj dom. Hkrati pa ne podpiram ideje, da je treba prepovedati vse kulturne izdelke iz Rusije, kajti v veliko primerih je to zgodovinsko visoka kultura, ki ni v ničemer povezana s sedanjostjo. V vsaki vojni se, kar je normalno, želi poenostaviti pogled na drugo državo. Upajmo, da bomo, ko se bodo razmere umirile, lažje ovrednotili, kaj je dragoceno in kdo je odgovoren za kaj, ne da se posplošuje.