Na Benetke se je natanko 45 let po osvojitvi zlatega leva (za film Lani v Marenbadu) vrnil eden največjih francoskih režiserjev – 84-letni Alain Resnais, ki se tokrat predstavlja s filmom Private Fears in Public Places oziroma Coeurs (Srca).

Gre za prepletene zgodbe šestih ljudi: mladega para, katerega zveza zaradi njegovega pijančevanja in brezposelnosti razpada, pobožne sive miške srednjih let, ki iz sivega vsakdana beži s snemanjem erotičnih kaset, njenega šefa, nepremičninskega agenta, ki kasete po naključju vidi, njegove hčere, ki išče srečo v ljubezni prek spleta, a je nikoli ne najde, in natakarja, ki skrbi za ostarelega očeta.

Novinarji, kritiki in evropska publika prepričani
Na tiskovni konferenci v celoti prisotna igralska zasedba, ki vključuje imena kot Sabine Azémo, Pierre Arditti in Lauro Morante, je požela stoječe ovacije, kar je morda že kazalnik, da bi bil film lahko med favoriti za zmago.

Resnais, v čigar obširni filmografiji najdemo tudi Hiroshimo, Mon amour in Smoking/No Smoking, se je na nabito polni tiskovni konferenci razgovoril že o izbiri naslova, do katerega je prišel po izločitvi 104 naslovov v ožjem izboru. Odločil se je za Coeurs, saj se mu prevod izvirnega naslova angleške igre Allana Ayckbourna v francoščini (Mali skupni strahovi) ni zdel primeren, saj v filmu ne gre za male, ampak velike strahove.

Precenjen?
Film je po hollywoodskih izdelkih, ki so nas zasuli prve tri dni, prav gotovo velika sprememba. A všeč bo le določenemu tipu gledalca. Prve pol ure filma je prepočasne, podobno kot Bližnjim odnosom (Closer) Mika Nicholsa iz leta 2004 lahko tudi Srcem kdo očita pretirano teatralnost in statičnost, znova pa se pojavi tudi "sindrom francoskega humorja", ki je verjetno eden najbolj plehkih, površinskih in nasploh zelo ne ravno intelektualnih tipov humorja. Kljub temu pa bodo ljubitelji Resnaisa in elitistični kritiki verjetno navdušeni. Film vendarle ima odlike, ki bi lahko prepričale žirijo: ugledne igralce (poudariti velja Azémovo), starosto evropskih art režiserjev, srčne težave vsakdanjih ljudi, komične elemente za popestritev in grenko poanto za konec.

Svoj izdelek je Resnais opredelil kot žalostno resnico o življenju, ki je stkano iz protislovij, saj je lahko le od tipa pijače odvisno naše obnašanje in vse tisto, kar smo: "Vse življenje stremimo po tem, da bi bili drugačni, boljši. Mislimo, da imamo svobodno voljo, nazadnje pa srečamo človeka, ki nam lahko popolnoma spremeni življenje." Bistvo filma je obsegel s prispodobo ljudi kot rib v akvariju.

Da je Resnais res spoštovan, so pokazale tudi izjave igralcev, ki so vsi po vrsti o sodelovanju z režiserjem govorili kot o izpolnitvi sanj in uporabljali očitno že ustaljene termine "Družina Resnais": "biti del družine Resnais" in "priti v družino Resnais".

Na dvoru ne bodo navdušeni
Svoj najnovejši film pa je predstavil tudi Stephen Frears. Kraljica (The Queen), v kateri v glavni vlogi angleške kraljice Elizabete II. blesti Helen Mirren, je zabavna pol satira, pol dokumentarna drama, pol grenak zapis nekega zgodovinskega trenutka o interakciji novoizvoljenega britanskega premiera Tonyja Blaira in kraljice avgusta leta 1996, ko je Veliko Britanijo in svet pretresla novica o smrti princese Diane. Ustvarjalska zasedba je na premieri požela 15-minutne stoječe ovacije, film pa naj bi menda ze užalil kronane glave in krožile so govorice, da je kraljica celo poslala svoje odvetnike na projekcijo filma v Benetke. Film je na prvi pogled kritičen do pretirano hladne kraljice, ki jo mora Blair prepričevati, naj se po Dianini smrti vendar vrne s počitnic in nagovori ljudstvo, vendar je Frearsu uspelo prikazati tudi njeno drugo stran, recimo, ko se razjoče ob ustreljenem jelenu. Ta prizor lepo povzame vsa nasprotja in absurde znotraj toge angleške monarhije, s tem pa tudi prepreči, da bi bil lik Elizabete enoplasten.

Elizabeto ima v krvi
Tony Blair je prikazan kot čustven, ljudski človek, še poln začetnih idealov. Njegove moderne ideje o ukinitvi monarhije pa se nam pred očmi med filmom počasi spreminjajo v nepričakovano vdanost kraljici, ki premierja prezira. "Kraljica je kot Freud – počasi zleze v tvojo lastno podzavest," se je posalil Frears, ki se nam je nazadnje predstavil s filmoma Mrs. Henderson Presents in Dirty Pretty Things, s Kraljico pa je stopil skorajda v vode kakega Roberta Altmana. Fenomen kraljice Elizabete II., tako daleč stran od "ljudske princese" Diane, je povzela znova odlična Mirrenova, ki pravi, da ima angleška vladarica poseben položaj v srcih in zavesti britanskega naroda: "Vsem Angležem najbolj domač lik – kot star kavč v hiši vaših staršev. A vendar po drugi strani popolnoma skrivnostna." Še zanimivost: Helen Mirren je natanko pred enim tednom prejela emmyja za svojo interpretacijo – kraljice Elizabete I. Zdaj se je z novo Elizabeto že prebila na vrh zgodnjih kandidatk za oskarja.

Kot že rečeno, Kraljica je bila na Mostri velika uspešnica in film tako zdaj vodi po izboru občinstva, medtem ko je med kritiki na drugem mestu, tik za Srci Alaina Resnaisa.

Kaja Sajovic