Prvo sezono distopične nadaljevanke Deklina zgodba, ki šteje deset epizod in jo je ponudnik vsebin na zahtevo Hulu produciral leta 2016 (ter predvajal leto pozneje), prihaja na spored televizije Slovenija. Prvega dela ne zamudite že v soboto ob 22.50 na prvem programu nacionalke. Prva sezona je seriji prinesla osem nagrad emmy, vključno s prestižnim kipcem za najboljšo dramsko serijo. V isti kategoriji je slavila tudi na podelitvi zlatih globusov.

Elisabeth Moss, ki igra naslovno junakinjo Dekline zgodbe, najbrž vsi poznamo predvsem po dolgoletnem stažu v nadaljevanki Oglaševalci (Mad Men), ki je med drugim tematizirala to, kako je družba še v šestdesetih sistematično podrejala in popredmetila ženske. Ah, smo lahko ob tem zadovoljno zavzdihnili iz ohole perspektive 21. stoletja, kako zelo je družba napredovala od teh "dobrih starih časov"! Teokratska diktatura Dekline zgodbe, ki je postavljena v bližnjo prihodnost (a je videti, kot da je ušla iz 17. stoletja), ima diametralno nasprotno sporočilo: napredek ni samoumeven, tako kot napredek ni nezaustavljiv in ni nepovraten.

Ekranizacija romana iz leta 1985 je svarilo in obenem srhljivo sodobna alegorija našega časa. Morda si mislite, da so producenti in scenaristi predlogo "okrancljali" z detajli, ki naj bi štorijo aktualizirali: množični protesti feministk na ulicah, preden je totalitarni režim dokončno spustil svoj škorenj; ljudje, ki bežijo v Kanado; oblast, ki represijo upravičuje z varovanjem pred islamističnim ekstremizmom – ne, vse to je bilo vpisano že v roman Atwoodove. V Trumpovi dobi se viralno oglaševanje za te vsebine ustvarja kar samo.

Ženske sortirane kot živina
Gilead je država, ki jo v vseh pogledih vodijo in nadzorujejo moški; ženska polovica prebivalstva je razdeljena na kaste. Žene, ki so oblečene v konservativne modre krinoline, upravljajo gospodinjstvo; "Marte" v zelenih oblekah kuhajo in pospravljajo; dekle v dolgih rdečih kutah in z avbicami, ki jim zakrivajo obraz, so namenjene za razplod: gospodar hiše enkrat na mesec – v prisotnosti svoje žene – spolno občuje z deklo. Njeno posilstvo je ritualizirano in institucionalizirano. Povedati je namreč treba, da je neka nedoločna ekološka katastrofa v preteklosti povzročila množično neplodnost; tiste redke ženske, ki še lahko zanosijo, so bile na silo rekrutirane v suženjstvo, t. j. v vrste dekel. Režim si prizadeva, da dekle naloge rojevanja otrok za neplodne družine ne bi opravljale samo prisilno, ampak da bi jo razumele kot svoje vzvišeno poslanstvo. Obstajajo še "neženske" (ang. unwomen), ki čistijo radioaktivne odpadke in razpadajo pri živem telesu, ter "izdajalke spola", ki so bile zaradi različnih prekrškov obsojene na vešala. V drugi polovici zgodbe bomo odkrili še skrivno podzemlje "jezebel", prostitutk v retroopravah Playboyevih zajčic, ki naj bi vplivnim možem ponujale katarzo in sprostitev.

Treba se je bilo samo ozreti po časopisnih naslovih
Deklino zgodbo je Atwoodova zasnovala kot "spekulativno leposlovje", kot roman, ki si predstavlja prihodnost, do kakršne bi lahko prišlo brez "vdora" napredkov tehnologije – torej ne kot znanstveno fantastiko z vesoljskimi ladjami in Nezemljani, ampak kot nekaj, kar bi se res lahko zgodilo. Morda ima knjiga zaradi tega srhljivo lastnost, da se kljub minevanju časa še vedno zdi skoraj preroško jasnovidna. (Joyce Carol Oates je v eseju za The New York Review of Books zaključila, da je dogajanje postavljeno v čas okrog leta 2005). Ko je roman leta 1985 izšel, je pisateljica s seboj na intervjuje nosila izrezke iz časopisov, da je skeptičnim novinarjem s primeri resničnih precedensov dokazovala rastoči konservatizem Reaganove Amerike: vse večjo politično moč krščanskih fundamentalistov, okoljsko krizo in napade na reproduktivno svobodo žensk (v tistem času je obstajal predlog zakona, ki bi zarodkom nudil zaščito na podlagi človekovih pravic). Protagonistka Odfredova je tako fiktivni produkt feminističnega gibanja v sedemdesetih, njene grozljive okoliščine pa so fiktivne posledice reakcionarnega odpora proti feminizmu v osemdesetih.

Podobje za svojo pripoved si je izposodila od načel puritanizma v Novi Angliji 17. stoletja: "Narodi nikoli ne ustanovijo na prvi pogled radikalnih oblik vlade, če niso zanje že prej imeli temeljev," je zapisala leta 2012 v nekem eseju. Detajle za grozodejstva njene fiktivne diktature so navdahnili tudi savdski vahabizem, Tretji rajh, ameriška zgodovina suženjstva in vzhodnonemški aparat državnega nadzora. Fasciniralo jo je, kako obseden je bil Nicolai Ceausescu s povečevanjem rodnosti v Romuniji, pa tudi množični umori nasprotnikov Marcosovega režima na Filipinih. Ideja, da bi pripadniki nižjega razreda svoje potomstvo morali predati v vzgojo vladajoči eliti, je prišla iz Argentine, kjer je po prihodu vojaške hunte na oblast leta 1975 "izginilo" okrog 500 otrok – nova življenja so dobili v izbranih družinah veljakov.

Grenko spoznanje romana, za katerega v ekranizaciji ni bilo prostora
Ključna, a ne presenetljiva razlika med literarno predlogo in njeno ekranizacijo je v tem, da romanu verodostojnosti ne nudi vsevedni pripovedovalec - zgodba je podana kot prvoosebno pričanje, kot dnevnik za neznanega bralca, podobno, kot je pisala Ana Frank. Naša protagonistka Odfreda (svojega imena nima več, je le še Fredova lastnina) nikoli ne razkrije svoje prejšnje identitete. Čeprav si privošči majhne geste samovolje – s svojim gospodarjem igra skrivne partije Scrabbla (branje je deklam sicer strogo prepovedano), obsedena je s skrivnim sporočilom, ki ga je v njeni sobi pustila predhodnica: Nolite te bastardes carborundorum ("Ne pusti se povoziti tem barabam" v pokvečeni latinščini) – je predvsem pasiven lik. Odfreda ni junakinja, ampak samo priča, večino časa otopela in odsotna. S pisanjem skuša pred pozabo rešiti spomin na svojega moža in hčerko – upanje, da ju bo še kdaj videla, je že davno pokopala. Nikoli ne vemo, kaj se je z njo zgodilo (dnevnik se na prelomni točki pač konča), a zadnje poglavje knjige razkrije skoraj diabolično ironijo pripovedi.

Bralec Odfredinega dnevnika je bil ves čas nadut akademik iz prihodnosti, "profesor gileadskih študij", ki jo analizira in secira kot laboratorijsko miš. Pripovedovalkino obupano sporočilo v steklenici je na koncu resnično doseglo obalo, a ga v poslednji ironiji nihče ni pravilno razumel. Taka je usoda sodobnosti, nam sporoča Atwoodova, ki se oholo postavlja v nadrejen položaj v razmerju do preteklosti.

Pomenski premik: od psihološke grozljivke proti akcijskemu trilerju
Kompleksno formalno strukturo romana bi bilo skoraj nemogoče replicirati, in nadaljevanka ni tega niti poskušala (tudi zato, da si ne bi uničila potenciala odprtega konca); namesto tega se raje posveti detajlirani rekonstrukciji Odfredine klavstrofobične eksistence. Razlika je majhna, a ključna: pripovedovalka nam kmalu pove, da ji je ime June, in da "namerava preživeti". Kar naenkrat obstaja tudi možnost, da bo našla izgubljene svojce: mož Luke je prebegnil v Kanado in se povezal z aktivisti. Njeni monologi niso izgubili temačne duhovitosti in pronicljivosti izvirnika, a poudarek je zdaj seveda vizualen: rdeča krila, modra krila, otrpla trupla na zidu za obešanje, zlovešči črni kombi – vizualna izčiščenost resničnosti dodaja pridih nočne more. Filmski medij preprosto ne more podati skoraj pointilistične zgoščenosti pomenov v knjigi, a v resnici obdrži velik del njene alegoričnosti, predvsem poanto o neločljivi prepletenosti političnega in osebnega.

Težko je spregledati le, da smo se od grozljivke in psihološkega portretiranja preselili bližje vodam akcijskega trilerja, ki ima v sebi klico neupogljivega survivalizma. Saj si predstavljate: Umri pokončno – Pobeg iz Gileada je pač neskončno bolj gledljiv koncept kot apatija psihološko strtih konkubin. Kdaj pa je že popkultura ustvarila zlovešč, zatiralski režim s kakim drugim razlogom, kot da ga na koncu zruši? Vsak Imperij potrebuje jedije in vsak Panem nekoga, da bo sabotiral igre lakote.

Če je odmik od pasivnosti k aktivnejšim akterkam razumljiv (nazoren primer je usoda istospolno usmerjene dekle Odglena (Alexis Bledel), ki mora gledati usmrtitev svoje partnerice in nato prestati odstranitev klitorisa), pa je malo manj samoumevna "pozaba", da je bil literarni Gilead družba belske nadvlade. Dobra stran tega je, da so del zgodbe odlični nebelski igralci (denimo Samira Wiley), slaba pa, da je težko verjeti, da je ta skrajno represivna družba preprosto "barvno slepa" in ne pozna diskriminiranja na podlagi rase.

Tista grozna "beseda na F"
Uspeh Dekline zgodbe je bil lani eden izmed dejavnikov, ki so sprožili vsesplošno debato o tem, kaj beseda feminizem v letu 2018 sploh pomeni. Večina igralk iz serije na okroglih mizah in tiskovnih konferencah okrog serije na vse pretege poudarja, da ne gre za feministično, pač pa za "človeško zgodbo" – kot da bi bilo popolnoma neupravičeno sklepati, da je pripoved o spolnem suženjstvu kakor koli povezana s spolno politiko.

Morda je šlo za to, da je v očeh javnosti po volilnem porazu Hillary Clinton feminizem postal sinonim za poraženo levico – in v poslu prodajanja "zabave" je pametneje biti na strani zmagovalca. Če hočejo upoštevati levičarske ideale politične korektnosti in vključevanja, je to varneje početi na ravni rasne raznolikosti v igralski zasedbi (čeprav je to, kot smo pravkar omenili, skregano z duhom romana).

Obstaja še en, malo boljši argument: Elisabeth Moss je v nekem intervjuju izrazila skrb, da bi reduciranje Dekline zgodbe na "feminizem" vsebino skrčilo na en sam parameter, jo oropalo večplastnosti in niansiranosti. "Nikoli nisem hotela biti glasnica tega ali onega skupka prepričanj," je pisateljica tudi sama izjavila v zvezi s svojo nepripadnostjo feminističnemu gibanju v sedemdesetih. "Šla sem skozi tisto zgodnjo fazo feminizma, v kateri naj ženske ne bi nosile kril in šminke – v tem nikoli nisem videla smisla. Mislim, da moraš imeti pravico, nositi krilo, ne da te opišejo za izdajalko svojega spola."

Skrajni čas za kakovostno adaptacijo
Mimogrede, marsikdo niti ne ve, da je knjižna uspešnica prvo filmsko adaptacijo dobila že pičla štiri leta po izidu. Križi in težave produkcijskega procesa že sami po sebi dokazujejo, kako relevantna je bila zgodba takrat in je še danes: večina studiev ni hotela podpreti projekta, v katerem so skoraj vse ključne vloge ženske, igralke same pa so se bale radikalnosti ponujenega materiala. Film iz leta 1990 niti slučajno ne izkoristi igralskega potenciala svojih zvezdnic Natashe Richardson in Faye Dunaway, režiser Volker Schlöndorff pa si je vse skupaj zamislil kot "seksualno srhljivko", kar dokazuje, da je očitno zgrešil osnovno poanto romana, ki so ga prirejali. Na recenzente film ni naredil pretiranega vtisa, kinoobiskovalci pa se zanj niso zmenili – zaslužil je pičlih 5 milijonov dolarjev, kar je bilo nezanemarljiva polomija v primerjavi s 13-milijonskim proračunom.

Naključno sovpadanje s Trumpovo ero
V naslednjega četrt stoletja se je pojavilo še več manjših odrskih in celo baletna adaptacija, a šele ponudnik vsebin na zahtevo Hulu je s svojo serijo dokazal, da razume popkulturni potencial Dekline zgodbe. Z vpeljavo detajlov sodobne družbe, kot so Tinder, Uber in Craigslist (v spominskih prebliskih na čas pred Gileadom) so dogajanje brez težav prenesli v 21. stoletje. V času produkcije seveda nihče še ni vedel, kako srhljivo bo serijo šele aktualiziral predsedniški mandat Donalda Trumpa (inavguracija se je zgodila pičle tri mesece pred premiero); komplementarna spremljava Trumpovim avtoritarnim tendencam je ostro nasprotovanje splavu in pravicam LGBTQ-skupnosti, ki ga zagovarja podpredsednik Mike Pence.

Kako naprej?
Medtem ko na naše male zaslone prihaja prva, se je ZDA na sredini letošnjega julija sklenila že druga sezona Dekline zgodbe. (Podpisana pa je tudi pogodba za snemanje tretje sezone.) V njen – še temačnejši, še bolj katastrofičen – zaplet se tukaj ne bomo spuščali, povemo pa lahko, da je prva sezona v celoti povzela dogajanje romana Margaret Atwood, kar pomeni, da se je scenaristična ekipa znašla na odprtem morju skoraj neskončnih možnosti. Še vedno imajo adut politične aktualnosti: v času po koncu prve sezone sta v zabavni industriji vzniknila gibanje Me Too in iniciativa Time's Up, ki si prizadevata za enakopravnost in varnost žensk v tem poslu. V tem duhu skuša tudi Odfreda v novi sezoni najti svoj glas in svojo moč v boju proti zatiralskemu režimu.

Najslavnejši stavek iz romana, zgoraj omenjeni Nolite te bastardes carborundorum, je v zadnjih dveh letih postal tako priljubljen bojni klic odpora, da si ga številna dekleta in ženske celo tetovirajo na telo. "Ljudje se v dekle oblačijo za noč čarovnic, pa tudi za demonstracije," je v eseju za The Guardian opazila tui Margaret Atwood sama. "Ti dve uporabi oblačila odsevata njegovo dvojnost. Gre za zabavo ali srhljivo politično prerokbo? Je lahko oboje? Ničesar od tega nisem predvidela, ko sem roman pisala."