Pariz leta 1993. Eric Schmitt, ki se okliče za človeka bombo, se oboroži z dinamitom in vdre v razred poln otrok. Dogajanje, ki bi, če ne bi bilo resnično, spominjalo na kakšen filmski triler, je današnjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja postavilo v središče zanimanja domačih in svetovnih medijev. To je bil trenutek, ko je večina Francozov prvič slišala ime Sarkozy.

So francoski mediji neodvisni?
Televizijski dokumentarec H. B. Human Bomb (Človeška bomba), ki so ga pred kratkim predvajali na eni izmed francoskih televizijskih postaj, je dodobra razvnel razprave o tem, kolikšno oblast nad televizijo in tiskanimi mediji ima francoski predsednik. Po mnenju največje opozicijske stranke je Sarkozy nenehno navzoč v medijih, kjer mu je odmerjeno bistveno več prostora kot drugim politikom. Pritožujejo se celo vladajoči ministri, ki zaradi njega ostajajo v senci.

Dan brez Sarkozyja
Ob predvajanju dokumentarca, ki prepleta zaigrane in arhivske prizore ter pričevanja udeležencev, se je oglasila tudi skupina, ki se je poimenovala Demokracija na televiziji in posvarila pred naraščajočim kultom predsednika. Medije je pozvala, naj spoštujejo 30. november kot dan brez Sarkozyja.

Francozi so podoživljali dramo talcev
Kljub opozorilom o neodvisnosti in uravnoteženosti medijev je film pred televizijske zaslone prikoval okoli 3,4 milijona Francozov. Režiser Patrick Poubel je ustvaril portret pogumnega moža Sarkozyja, ki se je odločil končati dramo in rešiti talce ter se brez policijske zaščite odpravil v razred in se začel pogajati z ugrabiteljem, ki je grozil, da bo razstrelil razred in zahteval takratnih 100 milijonov francoskih frankov (približno 15 milijonov evrov). Predsednikovo pregovarjanje je bilo uspešno in Schmitt je privolil v izpustitev otrok, ugrabitelj pa je končal pod streli policije.