Čeprav filma režiserja Hanyja Abu-Assada v kraju Nablus, kjer je nastala večina posnetkov, še niso predvajali – že pred petimi leti so namreč zaprli kinodvorane, ki so, po mnenju oblasti, v luči prelivanja krvi v spopadih z Izraelom, ljudem ponujali preveč lahkotne užitke. Toda prebivalci so prve odlomke že videli prek satelitske televizije – in bili so vse prej kot zadovoljni.

Film pripoveduje zgodbo dveh avtomobilskih mehanikov, ki nameravata s samomorilskim napadom v Tel Avivu povzročiti kar največ škode. Da bi se lažje pomešala med izraelsko prebivalstvo, si obrijeta brado, nato pa začneta snemati svoj poslovilni videoposnetek.

Brez politične opedelitve v Paradižu ne gre
Film, ki so ga videli že v več kot šestdesetih državah sveta in je, že preden ga je združenje tujih novinarjev v Hollywoodu okitilo z zlatim globusom, povsod naletel na pozitivne kritike. V zahvalnem govoru na podelitvi je režiser celo poudaril, da je mednarodna hvala filma obenem tudi priznanje, da “si Palestinci zaslužijo brezpogojno svobodo in enakopravnost.”

Film od nikoder?
Kot država porekla filma je bila na podelitvi zlatih globusov kot na prijavnici za oskarje navedena Palestina, proti čemur se je izraelsko ministrstvo za zunanje zadeve že pritožilo: taka oznaka po njihovem ni možna, saj palestinska država uradno ne obstaja.

Mnenje izvedencev
Toda mnogi v Nablusu so prepričani, da sta filmska terorista namesto kot junaka prikazana kot brezbožca. “Film niti najmanj ne koristi našemu poslanstvu”, je izjavil oboroženi palestinski vojak, ki je želel ostati anonimen, “ljudje, ki naj bi izvršili tak bombni napad, se ne smejo tako obotavljati.”

Nablus je sicer znan kot oporišče oziroma prebivališče mnogih paestinskih skrajnežev, ki so se pripravljeni v imenu svojega prepričanja zateči tudi k skrajni potezi, samomorilskemu napadu. Mesto, ki mu v turističnih vodičih vseeno pravijo "nekronana kraljica Palestine", leži približno 63 kilometrov severno od Jeruzalema; rimski cesar Tit ga je, v čast svojemu očetu, ustanovil v 1. stoletju našega štetja.

Zaplet - kot bi bil vzet iz scenarija
Palestinsko-izraelski konflikt je v filmu seveda ves čas bolj ali manj v ospredju – to je šlo celo tako daleč, da so se meje med resničnostjo in filmsko zgodbo začele brisati. Izraelska vojaška enota je med snemanjem za krajši čas namreč ugrabila enega od članov ekipe in s tem skušala preprečiti nastanek filma, ki bi jih po njihovem prikazal v zelo negativni luči. Tem in podobnim zapletom se je lahko posadka Paradiža zdaj! ognila le tako, da so se, s svojim filmom vred, preselili v arabsko mesto Nazaret v Izraelu.

Se zid med narodoma vsaj malo kruši?
Film so predvajali tudi v peščici kinematografov v Izraelu, kjer so bili odzivi mešani. Tisti najbolj spravljivi gledalci so rekli, da po ogledu filma bolje razumejo razloge za palestinskimi terorističnimi napadi, da pa jih v nobenem primeru ne morejo podpirati. Paradiž zdaj! Je imel konec koncev tudi izraelskega producenta, Amirja Harela, ki se z oznako palestinskega porekla filma povsem strinja. “Konec koncev pa je pomembno le, da gre za vrhunski dosežek filmske umetnosti”, opominja Harel.