Celovečerec Hors du temps (Suspended Time oziroma Zaustavljeni čas) je predvsem med francoskimi novinarji vzbudil veliko zanimanja, saj za Olivierja Assayasa, sicer enega ključnih francoskih režiserjev, velja, da ne razkriva prav pogosto svojega zasebnega življenja.
Pandemija služi le kot ozadje dogajanja
Assayas je na novinarski konferenci povedal, da je obdobje pandemije, ko je bila družba zaprta, preživel na domu svojih staršev na francoskem podeželju. Tam so bili tudi njegov brat, glasbeni novinar Michka Assayas, in njuni partnerki. Režiser je svoja občutja v tem posebnem času na dnevni ravni oblikoval v nekakšne krokije, ki so pozneje postali podlaga za scenarij. Filma sprva ni načrtoval, saj je bil prepričan, da bodo kinodvorane polne zgodb o pandemiji, a se to ni zgodilo. Tako da gre pravzaprav za enega redkih filmov, ki se dogaja v času zaprtja družbe.
Kot je še povedal novinarjem, ni niti načrtoval, da bo kdaj posnel tako zelo avtobiografski film. A gre za komedijo, ki ne tematizira same pandemije – ta služi le kot ozadje oziroma sprožilec za druženje ljudi, ki sicer ne bi preživeli toliko časa skupaj. Prvi kadri z režiserjevim melanholičnim glasom v ozadju predstavijo hišo, sosede, drevesa, travnike, teniško igrišče in ogrodje za gugalnice, potem pa sceno že naseli četverica likov. Assayas je nekoliko woodyallenovsko predstavljen kot nevrotičen intelektualec, obseden s čistočo in koronavirusom, ki kompulzivno naroča stvari po Amazonu. Njegov brat nenehno peče palačinke in mu ugovarja. Besede se kopičijo, odnosi postajajo vse intenzivnejši in kmalu eskalirajo ...
Leta 1955 v Parizu rojeni režiser svojo novo stvaritev razume tudi kot razmislek o družinski preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Celovečerec je prepreden z literarnimi, glasbenimi, cineastičnimi in slikarskimi referencami, liki ves čas opletajo z imeni in citati, pa naj bo med kuhanjem ali igranjem tenisa. Po videoklicih so v igri še psihoterapevti, sodelavci ali novinarji.
Veliko besed, malo zunanjega dogajanja
Glavni junak je le redko tiho, pa naj razmišlja o eksistencialnih življenjskih vprašanjih, o novih nogavicah ali o projektu, v katerem bi igralko Kristen Stewart, s katero je v resnici Assayas sodeloval že pri filmih Oblaki nad Sils Mario (2014) in Osebna stilistka (2016), tokrat rad angažiral v vlogi portugalske nune.
Marsikaterega – predvsem mlajšega – gledalca bi lahko odvrnila prav gostota besed in ne prav veliko zunanjega dogajanja v filmu. Med ogledom filma se lahko namreč med drugim porodi vprašanje, nad čim se privilegirani liki, ki so se v času pandemije umaknili na idilično podeželje, sploh pritožujejo. Na drugi strani je očiten tabor ljubiteljev prav takšnega francoskega filma, polnega intelektualcev in disfunkcionalnih razmerij, ki jih rešujejo ob puhanju dima in pitju dragega vina.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje