Film, ki bi ob glasbi skupine Pink Floyd in zasedbi, ki bi jo poleg Jaggerja med drugim sestavljala še Salvador Dali in Orson Welles, občinstvo spravil do halucinacij - tako je vsaj sanjaril režiser -, redno zaseda najvišja mesta lestvic najbolj obžalovanih nikoli končanih filmov. Prav v družbi takšnih naslovov ga je zasledil tudi v Ženevi delujoči ameriški filmar Frank Pavich, ki je o projektu posnel dokumentarni film Jodorowsky's Dune (Jodorowskyjev Peščeni planet). Dokumentarec, ki si ga je te dni ogledalo občinstvo Mednarodnega filmskega festivala v Torontu, nikoli končan film slika kot izgubljeno mojstrovino, ki pa je kljub vsemu spodbudila franšizo Osmi potnik in pustila pomemben pečat pri številnih drugih klasikah znanstvenofantastičnega filma.
Do podrobnosti dodelan filmski načrt
Alejandro Jodorowsky, Čilenec židovskega rodu, je zaslovel leta 1970 z nadrealističnimi vesternom El Topo. Za tem je režiser, ki je začel v avantgardnem gledališču, ob finančni pomoči Johna Lennona posnel 'underground' uspešnico Sveta gora (The Holy Mountain). Danes 84-letni režiser se v dokumentarnem filmu spominja, kako se je z mislijo o filmu Dune poigraval, preden je dejansko prebral knjigo, ki mu jo je priporočil prijatelj.
Jodorowsky se ni bremenil z zvestim sledenjem zgodbi Franka Herberta, ampak je v filmu videl priložnost, da ustvari znanilca, ki bi spremenil duha in razmišljanje mladih po vsem svetu.
Projekt pokopale prevelike ambicije
Zabubil se je v neki francoski grad, da bi v miru pisal scenarij, okoli sebe pa zbral že omenjenega scenarista O'Bannona in umetnika slednjega H. R. Gigerja. Pavicha je fascinirala vizija Jodorowskega in večino svojega dokumentarca je spletel okoli neverjetno premišljeno dodelanega filmskega načrta oziroma kar več sto strani obsežne knjige. Le v nekaj ohranjenih izvodih je mogoče danes občudovati risbe praktično vsakega prizora, pa tudi scenografije, kostumov in vesoljskih plovil.
Tudi neuresničen film je lahko navdih
Razlog, da filmska vizija nikoli ni ugledala velikega platna, razkrijejo režiserji, ki v dokumentarcu hvalijo idejo Jodorowskega, obenem pa priznajo, da je bila verjetno preveč ambiciozna in za sedemdeseta leta tehnološko neizvedljiva. Jodorowsky je sanjaril o 12 do 20 ur dolgem filmu, dolžina, ki je plašila hollywoodske studie. Ekipa Jodorowskega se je razšla, ko je zmanjkalo denarja. Kmalu za tem sta O'Bannon in Giger ustvarila Osmega potnika, drugi člani pa so pomagali ustvarjati filme, kot sta Superman in Imperij vrača udarec. Estetika neuresničenega Peščenega planeta je vplivala tudi na kultnega Iztrebljevalca.
Zgodbo Peščenega planeta je leta 1984 na platno prenesel drug filmski velikan, vendar David Lynch ni prepričal kritikov in tudi finančno ni zablestel. Jodorowsky ne taji, da ga je ta poraz razveselil. Dokumentarni film o svojem Peščenem planetu si je Jodorowsky prvič ogledal maja na canskem festivalu, kjer so ga kritiki dobro sprejeli. Odtlej je do režiserja, ki ga je dokumentarec ganil do solz, pristopilo kar nekaj režiserjev s predlogom, da bi izgubljeno mojstrovino vendarle uresničili.