Opus irske pisateljice Sally Rooney bralce praviloma razdeli na dva tabora. Oboževalci, ki v njej vidijo "glas milenijske generacije", so se z uspešnico Normalni ljudje zaljubili v introvertirano, čutno in izjemno ležerno tempirano zgodbo o ljubezni v zgodnjih dvajsetih. Manj naklonjeni bralci pisavo Sally Rooney zvračajo kot klišejski portret najstniškega angsta, razvlečen v zgodnjo odraslost, kot duhamorno in vase zagledano seciranje "težav prvega sveta". A tudi slednji ne bi mogli zanikati, da Rooney razume, kako mlajše generacije živijo (in uprizarjajo svoja življenja) na spletu; mojstrica je ravno v vpletanju digitalnih komunikacij, ki v novem tisočletju izpodrinjajo druge oblike pogovora, v svoje pisanje. Vseeno pa ostaja vprašanje, kako vso to kakofonijo notranjih monologov in zapisov pregnesti v telegeničen vizualni format. V Normalnih ljudeh so bili močan adut realistični, nesenzacionalistični, a zelo čutni prizori spolnosti, tokrat pa se obračamo (še bolj) navznoter.
Pogovori s prijatelji, ki je pravzaprav ekranizacija kronološko prvega romana Sally Rooney, se giblje v istem tematskem in slogovnem polju kot Normalni ljudje – celo tako zelo, da imamo občutek, da gledamo drugo sezono, pa čeprav so vsi liki drugi. Avtorica je tokrat fokus razširila na odpletanja in zapletanja odnosov med štirimi glavnimi junaki. 21-letni Frances (Alison Oliver) in Bobbi (Sasha Lane) se poznata že od mladih nog: njuna srednješolska ljubezen je izzvenela, še vedno pa sta umetniški tandem, ki skupaj pripravlja pesniške nastope. Po enem od teh performansov ju v baru nagovori Melissa (Jemima Kirke), že uveljavljena pisateljica, ki se ji zdita petnajst let mlajši umetnici "prisrčni, ampak neusmiljeni". Radovedno guglanje dekletoma razkrije še, da ima Melissa "moža za trofejo", čednega igralca Nicka (Joe Alwyn). Pravzaprav sta dekleti očarani nad starejšim parom: Melissa in Nick se jima zdita "tako zelo odrasla".
Čeprav se Frances pretvarja, da prezira založniško industrijo in bi ji bilo izdati knjigo tako rekoč pod častjo, je očitno, da Melisso opazuje z več kot samo kancem ljubosumja.
Naključno srečanje se razraste v poznanstvo in že v naslednjem trenutku sta Frances in Bobbi povabljeni na večerjo v Melissino boemsko, a do zadnje podrobnosti dizajnirano predmestno vilo. Med Frances in Nickom se v hipu vžge iskra: privlačnost med njima se, v klasični maniri Sally Rooney, manifestira kot serija dolgih, nelagodnih tišin in odsekanih replik, ki zvenijo že skoraj osorno.
Serija Pogovori s prijatelji je bila očitno zasnovana po zelo podobnem principu kot pred njo Normalni ljudje – uspešnica, ki je v stratosfero izstrelila kariero Paula Mescala. Tudi tokrat smo dobili dvanajst tridesetminutnih epizod v režiji Irca Lennyja Abrahamsona (za režijo kriminalke Soba je bil nominiran za oskarja), in tudi tokrat je v ospredju poželenje, ki se razraste v kompleksno, bolečo ljubezensko zvezo.
Abrahamson je v resnici režiral samo prvih sedem epizod; pri preostalih petih je štafeto prevzela Leanne Welham, a obema je skupen zelo estetiziran, minimalističen pristop.
Eden od poudarkov je spet razkorak med udobjem (višjega) srednjega razreda in realnostjo bankrotiranega vsakdana študentov oz. delavskega razreda, prav tako ne manjka motiv potovanja v tople kraje. Namesto francoskega podeželja, ki se pojavi v knjigi, nas serija preseli na neimenovan hrvaški otok, daleč stran od turističnega trušča. (Snemali so na Hvaru.) To, da je bil lik Bobbi spremenjen v temnopolto priseljenko iz New Yorka, je morda vnaprejšnja obramba pred očitki, da se serija solipsistično posveča samo težavam privilegiranega belskega sveta.
Za razliko od Normalnih ljudi je tokrat dogajanje časovno strnjeno v komorno dramo, ki kroži okrog izgubljene Frances: ne samo, da ne ve, kaj počne v življenju, težave ima tudi z odločanjem, kaj (in koga) si sploh želi. Ostali trije akterji v tem ljubezenskem kvadratu so veliko manj jasno izrisani, kljub temu pa serija verodostojno upodobi kontradiktornost študentskega življenja. Naši junaki znajo v družbi samozavestno razpredati feministično teorijo o patriarhalnosti monogamnih zvez, a kljub vsej tej podkovanosti v terminologiji so njihova zasebna življenja večinoma kaotična.
Če ste uživali v Normalnih ljudeh, potem že veste, da je izjemno počasen, s tišinami prežet dogajani čas ključen del koncepta: gledalec sam mora prek izrazov, gest in vsega neizgovorjenega intuitivno razumeti kompleksne nianse odnosov, ki se spletajo pred njegovimi očmi. Najbolj dramatični dogodki se odvijejo brez velikih besed. Lenny Abrahamson s preciznostjo forenzika koplje po notranjih svetovih, po hrepenenju, ljubosumju, strahovih in čustvih, ki jih protagonisti skrivajo pod površjem. Pogovori s prijatelji so redka priložnost za igralce, da se izrazijo še kako drugače kot z dialogom.
Melissa naši prijateljici torej vzame pod svoje krilo: kar naenkrat se znajdeta na odprtjih razstav in petičnih zabavah, poleti sta povabljeni celo v sijajno vilo na Hrvaškem, ki jo ima v lasti Melissina literarna agentka. Melissa očitno uživa v spogledovanju s karizmatično Bobbi, sramežljiva Frances pa je, tako kot "patološko pasivni" Nick, potisnjena ob stran. Kar se je začelo kot strastna avantura, se je med njima že zdavnaj razmahnilo v prepovedano ljubezen.
Frances, ki je v zvezi z afero (neuspešno) poskušala ostati ravnodušna, zdrsne v klišejsko vlogo "druge ženske", kar pa je, ironično, zanjo gesta odraščanja, šola iz sprejemanja lastnih odločitev. Bobbi jo bo na neki točki upravičeno obtožila narcisoidnosti – "Vse okrog sebe obravnavaš, kot da niso resnični ljudje" – a prav Francesina nezmožnost, da bi razumela in upoštevala čustva drugih, je gonilna sila cele zgodbe. Alison Oliver zna upodobiti ponotranjenost, zaradi katere se Frances ne more odpreti in zaupati bližnjim niti, ko zaide v resne težave in bi potrebovala pomoč.
Roko na srce, ob premieri se Pogovori s prijatelji niso izkazali za tako uspešnico kot Normalni ljudje. Razlog najbrž vsaj deloma tiči v tem, da smo bili ob prihodu prve serije globoko v kolektivni karanteni, sestradani človeške bližine in v dialogu s klavstrofobičnim vzdušjem zgodbe, leto pozneje pa so se mnoge takratne tesnobe in strahovi že razblinili.
Vseeno pa Pogovore s prijatelji lahko priporočamo kot še en melanholičen portret hrepeneče generacije, ki se z intelektualistično samoironijo skuša ubraniti pred tem, da bi jo svet ranil; ljubezen v tem kontekstu pogosto postane samo še ena oblika psihičnega mučenja. Če ne drugega, je serija inovativna v svoji izbiri tona: čeprav bi od zgodbe o umetnici, ki še išče svoje mesto v svetu, pričakovali melodramo, so Pogovori s prijatelji osvežujoče zadržana, interpretativno odprta vaja v slogu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje