Sally Rooney ima pri 29 letih kariero, za kakršno si nekateri prizadevajo celo življenje: za njen literarni prvenec, Pogovori s prijatelji, so založbe tako rekoč sprožile dražbeno vojno, industrija jo je promovirala kot "Salingerja za generacijo Snapchata". Naslednji roman, po mnenju marsikoga še veliko bolj dodelan, Pogovori s prijatelji, je bil preveden v več kot dvajset jezikov (tudi v slovenščino) in osvojil nagrado costa. Pisalo se je eseje o tem, da smo z Rooney dobili "prvo veliko pisateljsko ime milenijske generacije". Skoraj samoumevno je torej, da so Normalni ljudje zdaj dobili visokoproračunsko ekranizacijo, ki je nastala v koprodukciji BBC-ja in ponudnika pretočnih vsebin Hulu. (Pri BBC-ju so projekt odkupili, ker so iskali "milenijsko serijo, ki bi bila protiutež znanstveno-fantastičnim serijam in nadnaravnim temam, ki so pogosto namenjene mlajšemu občinstvu". Potrjeno je, da bodo ekranizirali tudi Pogovore s prijatelji.)

Nadaljevanka je razdeljena v 12 polurnih epizod, ki si – tako kot knjiga – sledijo linearno v času ter brez zastranitev od osrednje peripetije. Prvih šest epizod je režiral irski oskarjevski nominiranec Lenny Abrahamson (Frank, Soba), druge pa televizijska veteranka Hettie Macdonald (Fortitude, Howardov kot, Doktor Who). Sally Rooney je kot soscenaristka pri projektu tesno sodelovala, zato verjetno ni naključje, da je končni izdelek zelo zvest posnetek romana, ki ujame čustveno intenziteto, melanholijo in hrepenenjsko zasanjanost literarne predloge. Drugače povedano: ena redkih zgodb o seksu in ljubezni med najstniki, ki se v ekranizaciji ni preobrazila niti v žajfnico niti v senzacionalističen poskus šokiranja gledalca.

Normalni ljudje ni ena od tistih literarnih adaptacij, ki bi knjigo jemala samo kot "iztočnico" za raziskovanje širših tem: zanimajo jo isti poudarki in vprašanja, predvsem tema bolečine odraščanja in iskanja lastne identitete.

Srce in duša serije je večplastna in krhka ljubezen med protagonistoma, ki ju igrata novinec Paul Mescal in za odtenek bolj prepoznavna Daisy Edgar-Jones. Tako v romanu kot tudi v seriji je vez med protagonistoma za oba gonilna življenjska sila; v odnosu eden do drugega se postopno formirata kot zreli osebnosti.

Glede na melanholičen ton pripovedi in eliptično nizanje prizorov, ki ga ubereta režiserja, je v nadaljevanki presenetljivo veliko prizorov golote in spolnosti. Nezanemarljiv dosežek je torej, da ti odlomki ne delujejo eksploitativno ali senzacionalistično, ampak popolnoma naravno, kot iskanje bližine in kot izraz mladostne strasti. Spolnost postane oblika komunikacije, oblika terapije in pozneje tudi kot sredstvo za preseganje travme. (Problematično se zdi sicer to, da v trenutkih, ko protagonistka raziskuje svet BDSM-ja, torej vezanja in sadomazohizma, to funkcionira kot ponazoritev njene globoke zatravmiranosti, odtujenosti in stiske. V igri so torej predpostavke o bolj "zdravih" in "normalnih" oblikah spolnosti, kar je presenetljivo nazadnjaški poudarek, soroden sporočilu Petdesetih odtenkov sive. Prav tako bi se dalo trditi, da sta temi duševne motnje in družinskega nasilja obravnavani preveč sproti in nato odloženi ob stran.)

Sorodna novica Literarna zvezda Sally Rooney, "prva velika milenijska avtorica", zdaj še v slovenščini

Osrednja lika sta na videz prototipni figuri: Connell (Paul Mescal) je priljubljen, čeden srednješolec, zvezda nogometne ekipe, Marianne (Daisy Edgar-Jones) pa ljudomrzna, a briljantna in brezkompromisno iskrena izobčenka. Connell, ki na skrivaj prebira moderne klasike in pred družbo skriva svojo sramežljivost, je pravzaprav edini na celi šoli, ki Marianne obravnava kot človeka – pa čeprav samo takrat, kadar se vidita onkraj šolskih zidov. Conellova mama namreč pospravlja hišo veliko bogatejši Mariannini družini. (Kulisa, pred katero se zgodba odvija, je obdobje po gospodarskem zlomu leta 2008; uničujoče posledice, ki jih je imela kriza za kariere irske mladine, bodo v nadaljevanju postale očitne.)

Razredni prepad, ki ju ločuje, Connell in Marianne premostita s svojo akademsko nadarjenostjo: v intelektualni sferi sta oba pripadnika elitnega zgornjega odstotka. Ker med najstnikoma preskakuje naelektrena spolna napetost, je samo vprašanje časa, preden se zapleteta v skrivno afero – skrivno zato, da ne bi "škodila" Connellovemu ugledu v šoli, kar Marianne, ki ima močan samodestruktivni nagon, predlaga kar sama. Ko napoči čas maturantskega plesa, Connell v strahopetni maniri zlikovca najstniškega filma s seboj povabi najbolj priljubljeno sošolko. Marianne to tako globoko prizadene, da letnik dokonča od doma, Connella pa izbriše iz svojega življenja.

Ko se poti naših protagonistov prekrižata naslednjič, sta njuna družbena statusa naenkrat zamenjana. Na dublinskem kolidžu Trinity je Mariannine njena rahla vzvišenost prinesla imidž kulskosti in nedostopnosti; ne škodi tudi, da je iz bogate družine. "Klasika zame: šele ko pridem na kolidž, postanem seksi," rahlo porogljivo pripomni osuplemu Connellu, ko se prvič srečata. Seveda je na pogled dobesedno enaka kot v srednji šoli, ko se je imela za neprivlačno: spremenila sta se le njena samopodoba in mesto na družbeni lestvici. Connell, po drugi plati, je zdaj povlečen vase, tih in brez prijateljev: Dublin se zanj ni izkazal za nov začetek, kakršnega si je želel. V letih, ki sledijo, se vez med njima ponovno okrepi, najprej v prijateljstvo, nato v zvezo "brez obvez". Ob vsem tem Marianne teži odnos z neljubečo družino, Connella depresija in strah pred izgubo štipendije, brez katere si študija ne more privoščiti. Med vsemi temi ovirami, zvezami z drugimi ljudmi in krogi prijateljev Marianne in Connell vedno znova pristaneta v isti orbiti. Toda ali lahko kdaj oba mirujeta na istem mestu toliko časa, da dočakata svoj filmski srečni konec?

Normalni ljudje ni serija, ki bi bila všeč vsem: dalo bi se trditi, da je zgodbe malo in v njej ni silne dramatične napetosti; čisto mogoče je, da boste z očmi zavijali ob "globokih" debatah o življenju in politiki, v kakršne se pač ljudje spuščajo v študentskih letih. Ker sta v ospredju ves čas samo dva lika, je vseh ducat epizod naenkrat najbrž prevelik zalogaj. Moj glavni očitek seriji je na ravni zgodbe: romantične komedije, kar Normalni ljudje ni in niti noče biti, so pogosto odvisne od "usodnega nesporazuma"; šum v komunikaciji (začasno) loči protagonista, ki sta si zelo očitno usojena. Tukaj ni nič drugače: Marianne in Connell se ljubita in poznata do obisti, pa vseeno eden drugega mučita s "svobodo" odprte zveze in nenehno bosta-ali-ne-bosta negotovostjo. Ciklično vračanje k variacijam istega osrednjega problema proti koncu postaja naporno. Po drugi strani pa: mar ni šla mladostna ljubezen od nekdaj z roko v roki z melodramo?

Sorodna novica Sally Rooney: Pogovori s prijatelji/Normalni ljudje

Kljub na trenutke nerealističnim zapletom pa sta Abrahamson in Macdonald uspela celi pripovedi vdahniti patino, ki vzbuja občutek, da gledamo avtentične spomine: serijo utrinkov v času, na videz med seboj nepovezanih in popolnoma nepomembnih dogodkov, ki se postopoma sestavljajo v mozaik celega življenja. Režiserja se ne bojita trenutkov tišine in štoraste nerodnosti. Stilistično je izdelek ambientalen odmik od predvidljivih klišejev, kar lepo podčrtata tudi oba glavna igralca. Na prvi pogled morda nista videti kompatibilna, a med njima vlada kemija, ki presega dolgočasne parametre golega seksapila.