Dokumentarni film z naslovom Riefenstahl, ki ga je posnel Andres Veiel, je uvrščen v dokumentarni program letošnjega beneškega filmskega festivala. Po besedah nemške televizijske producentke in moderatorke Sandre Maischberger, ki stoji za dokumentarnim filmom, je kraj premiere primeren. V Benetkah je Riefenstahl v poznih 30. letih 20. stoletja prejela dve nagradi, med drugim za svoj dokumentarec o olimpijskih igrah leta 1936.

Opozorilo, ki ga prinaša zgodba Leni Riefenstahl, pa nagovarja tudi današnji čas. "Naša premiera bo v državi, kjer predsednica vlade na ulicah dovoljuje množične fašistične pozdrave. V tej evropski sedanjosti, v kateri smo priča vzponu desnopopulističnih, postfašističnih in neonacističnih gibanj, so Benetke dejansko pravi kraj za premiero," pravi Sandra Maischberger.

Šolski primer politične propagande
Leni Riefenstahl je zaslovela kot režiserka nacističnih propagandnih filmov. Adolf Hitler se je nad njenim delom navdušil v zgodnjih 30. letih 20. stoletja in jo angažiral, da dokumentira kongres nacistične stranke v Nürnbergu leta 1934. Tako je nastal njen najbolj znan film Zmagoslavje volje (Triumph des Willens). Nekaj manj kot dve uri trajajoči film, ki je v ospredje postavljal vrnitev Nemčije kot velike sile, na čelu s Hitlerjem kot nemškim mesijo, ki bo narodu prinesel slavo, je bil opremljen z glasbo Richarda Wagnerja in Herberta Windta, Riefenstahl je podpisana kot režiserka in producentka, Hitler pa je bil neformalni izvršni producent filma. Danes velja film za šolski primer propagandnega filma, ki pa obenem odpira vprašanje meje med umetnostjo in etiko.

"Bila je zaprisežena fašistka in nacistka"
Riefenstahl se je sicer v javnosti vedno izrekala za apolitično, vendar je Maischberger prepričana, da je bila zaprisežena fašistka in nacistka. Maischberger je raziskala režiserkino zapuščino, ki je bila shranjena v približno 700 škatlah. V teh so fotografije, filmi, avdioposnetki, rokopisi in pisma. Zapuščino je pred nekaj leti režiserkina nekdanja tajnica, ki je bila edina dedinja njene zapuščine, namenila skladu Pruska kulturna posest (Stiftung Prussischer Kulturbesitz) s sedežem v Berlinu.

Da bi se tudi mlajše generacije seznanile s tem delom filmskega ustvarjanja
Maischberger se je z režiserko srečala leta 2002, torej leto dni pred njeno smrtjo, za njen stoti rojstni dan. Med intervjujem je producentka v nekem trenutku pomislila, da sogovornica laže. "Od nje nisem izvabila ničesar. Pomislila sem, da to preprosto ne gre," je povedala producentka in dodala, da je prav zaradi tega nastala ideja za dokumentarni film.

Filma ni želela posneti samo za poznavalce, pravi, ampak tudi za generacijo svojega 17-letnega sina, ki še nikoli ni slišal za ime Leni Riefenstahl. V Benetkah bodo film premierno predvajali 30. avgusta.

Pred filmom se ukvarjala s plesom
Leni Riefenstahl se je kot Berta Helene Amalie Riefenstahl rodila leta 1902 v Berlinu. Študirala je slikarstvo in svojo pot najprej začela kot plesalka, vendar se je morala plesni karieri zaradi poškodbe odpovedati. Usmerila se je v igralstvo in filmsko režijo. V poznih 20. letih je zaigrala v več filmih, v 30. letih pa začela režirati in pisati.

Po koncu vojne je bila štiri leta zaprta v francoskem taborišču za vojne zločince. Iz pripora so jo izpustili, ko so ugotovili, da ne morejo najti dovolj dokazov, na podlagi katerih bi jo lahko obsodili kot vojno zločinko. Zatem se je umaknila iz javnosti, se posvetila fotografiji in dokumentiranju življenja Nub v Sudanu. Pozneje se je uveljavila tudi kot fotografinja in avtorica filmov o podvodnem svetu. Umrla je leta 2003 v bavarskem Pöckingu ob Starnberškem jezeru.