Porota je v klavzuri po pičlih dveh urah in pol presodila, da ustvarjalci animiranega celovečerca Vaiana (Moana) nikoli niso prišli v stik z osnutkom scenarija za film Bucky the Surfer Boy, ki ga je napisal animator Buck Woodall. Ko so se zedinili glede tega, jim ni bilo treba niti tehtati, kako velike so podobnosti med Buckyjem in Disneyjevo uspešnico o polinezijski princeski iz leta 2016.

Buck Woodall je svoj scenarij delil z daljno sorodnico, Jenny Marchick, ki pa je bila zaposlena v drugem podjetju znotraj Disneyjevega kompleksa, Mandeville Films. Na zaslišanju je Marchick (polsestra Woodallove svakinje) zatrdila, da ni scenarija pokazala nikomur, ki bi bil povezan s korporacijo. Woodall ji je leta pošiljal tudi posodobljene različice scenarija, potem pa je bil "šokiran", ko je leta 2016 videl Vaiano in v njej "toliko svojih idej", je pričal tožnik.

"Jasno, da smo razočarani," je razsodbo komentiral Woodallov odvetnik Gustavo Lage. "Proučili bomo svoje možnosti in razmislili, kakšna bi bila najboljša pot naprej."

"Brez Buckyja ne bi bilo Vaiane"
V svojem sklepnem govoru pred tem je Lage opozoril, da dolg niz posrednih dokazov priča o tem, da sta deli med seboj neločljivi. "Brez Buckyja ne bi bilo Vaiane."

Odvetnik obrambe Moez Kaba pa je trdil, da dokazi jasno kažejo, da je Vaiana "kronski dosežek" v 40-letni karieri Johna Muskerja in Rona Clementsa, avtorjev in režiserjev klasik, kot so Mala morska deklica (1989), Aladin (1992), Herkul (1997) ter Princesa in žabec (2009). "Pojma nista imela o Buckyju," je bil odvetnikov argument. "Nikoli ga nista prebrala, nikoli slišala zanj." Vaiana je po svetu zaslužila skoraj 700 milijonov dolarjev.

Sodnik je že pred včerajšnjo razsodbo odločil, da je bila tožba vložena prepozno, da bi se Woodall lahko potegoval za odstotek od zaslužka filma. Woodall je sicer v začetku letošnjega leta vložil tudi podobno tožbo v zvezi s filmom Vaiana " (ta je zaslužil več kot milijardo dolarjev), a o tem primeru bodo odločali ločeno – čeprav tudi temu primeru ne kaže dobro, saj je sodnica Consuelo B. Marshall že komentirala, da se strinja s presojo porote v primeru prvega filma.

"Neverjetno ponosni smo na skupinsko delo, ki smo ga vložili v nastanek Vaiane, in zadovoljni, da je porota videla, da ni imela nobene zveze s tožnikovim delom," so pri Disneyju zapisali v izjavo za javnost.

Porota si je morala v okviru svoje naloge v dvorani v celoti ogledati film Vaiana, potem pa je prisluhnila osnutku zgodbe za Buckyja iz leta 2003, posodobljenemu osnutku iz leta 2008 in dokončanemu scenariju iz leta 2011. V končni različici se naslovni junak na počitnicah na Havajih spoprijatelji s skupino staroselskih vrstnikov; skupaj se podajo na pustolovščino in med drugim potujejo v času ter stopijo v stik s polbogovi, ki jim pomagajo zaščititi svet kraj pred novogradnjami.

Disneyjeva obramba je dokazovala, da ni nobenih dokazov, da bi Jenny Marchick kdaj na kakršen koli način delala na scenariju ali ga komu posredovala, saj za svoje domnevne usluge tudi nikoli ni dobila kakega plačila. Jenny Marchick je zdaj sicer vodja razvoja celovečernih projektov pri studiu DreamWorks Animation – ampak v obdobju, ki ga obravnava tožba, pa je delala za Disneyjevo konkurenco, podjetji Fox in Sony.

Sam jim je poslal scenarij
Woodall je svoj scenarij poslal tudi naravnost na Disney in se tam sestal z enim od pomočnikov (ta sestanek mu je omogočila omenjena sorodnica), ker se je potegoval za službo animatorja. Porota je ocenila, da to ni dovolj trden dokaz, da bi sklepali, da je scenarij prišel v roke avtorjev Vaiane ali njunih sodelavcev.

Izročila se ne da avtorsko zaščititi
Vseeno pa je treba omeniti številne podobnosti med obema deloma: v obeh primerih gre za najstniško dogodivščino, ki se odvije v bližini oceana. Obakrat je osrednji lik polinezijsko polbožanstvo, pojavijo pa se tudi bitja, ki lahko spreminjajo obliko (med drugim v žuželke in morske pse). V obeh zgodbah protagonistoma kot duhovni vodniki na pomoč priskočijo živali.

Kaba je, nasprotno, argumentiral, da so ti elementi del polinezijskega izročila in "osnove literature", ki se jih ne da avtorsko zaščititi. Nadnaravni liki, ki spreminjajo obliko, se denimo pojavijo tudi v Mali morski deklici, Aladinu in Herkulu, kar so bila klasična dela "Disneyjeve renesanse" v devetdesetih, ki sta jo vodila ravno Musker in Clements. Živalski vodniki pa so tako ali tako klasičen element animiranih filmov – srečamo jih že v Ostržku (v štiridesetih letih 20. stoletja) in v prejšnjih filmih Muskerja in Clementsa.