Do nedelje tako poteka projekcija štirih kratkih filmov, dostopnih na Bazi slovenskih filmov. Na ogled so filmi Xenia na gostovanju Filipa Robarja Dorina, Neme podobe slovenskega filma Damjana Kozoleta, (A)torzija Stefana Arsenijevića (ta je premierno prikazana v digitalno restavrirani različici) in Kazenski strel Roka Bička.

Ker je konstruirano kot žensko delo, kostumografija še vedno nižje ovrednotena
Podpredsednica Združenja slovenskih filmskih scenografov, kostumografov in oblikovalcev maske, kostumografinja in raziskovalka Mateja Fajt je glede kostumografije v filmu dejala, da kostum sooblikuje tako podobo nastopajočega kot tudi likovno sliko kadra oziroma barvne palete filma.

"Kostumografinje pri svojem delu združujejo široko paleto znanj iz umetnosti, zgodovine oblačenja in mode, barvne teorije z iznajdljivostjo. Specifika kostumografskega dela je v tem, da je feminizirano, tako demografsko kot tudi ideološko. V Sloveniji na področju kostumografije prevladujejo ženske in prvi poklicni moški kostumografi se pojavljajo šele v sredini 90. let prejšnjega stoletja. Predvsem pa je kostumografsko delo še vedno družbeno konstruirano kot žensko delo, kar pogosto privede do nižjega vrednotenja tega dela, nižjega plačila in nespoštovanja zahtevnega dela v sektorju kostumografije," je opozorila.

Subtilna izraznost Zvonke Makuc
Xenia na gostovanju iz leta 1975 je prikaz stanja zavesti baletne umetnice Ksenije Hribar, Ljubljančanke, ki več let dela kot članica londonskega Contemporary Dance Company. Kostumografinja Zvonka Makuc je oblikovala kostume plesalcev, predvsem pa plesalke Ksenje Hribar. Eksperimentalni kratki film je le majhen delček obsežnega opusa Zvonke Makuc, ki je v svojih kostumografijah vedno ustvarila subtilno izraznost, je v SFC-jevem sporočilu za javnost zapisala Fajt.

Za kostumografijo zaslužne tudi garderoberke in asistentke
Arhivsko-dokumentarni film Neme podobe slovenskega filma z letnico 1995 se začne tam, kjer se začne slovenska kinematografija: v Ljutomeru leta 1905. Po tej letnici prikaže in s komentarjem povzame vse ključne fragmente iz nemega obdobja slovenskega filma in se leta 1938 konča z vdorom zvoka vanj. Kostumografije pa ne ustvarjajo le kostumografinje, temveč tudi njihove tehnične sodelavke, ki opravljajo asistentska, garderoberska in šiviljsko-krojaška dela ter patiniranje. Med njimi je Emina Kaliman-Ališić, ki je v dolgoletni karieri delovala kot garderoberka, asistentka in občasno tudi kot kostumografinja. Pri kratkem igrano-dokumentarnem filmu Neme podobe slovenskega filma je sodelovala kot kostumerka oziroma garderoberka.

Z občutkom za barve ter tekstilne teksture
(A)torzija (2002), dobitnik zlatega berlinskega medveda za najboljši kratki film, nagrade Evropske filmske akademije za najboljši kratki film in nominacije za oskarja, popelje v oblegano Sarajevo leta 1994. Kostumografijo, ki izraža specifičen čas in ozračje, je izrazito likovno zasnovala kostumografinja Barbara Stupica, ki večinoma ustvarja v gledališču. Z natančno vizualno karakterizacijo likov in občutkom za barve ter tekstilne teksture je v mikrokozmosu kratkega filma ustvarila oprijemljivo podobo, je ocenila Fajt.

S kostumi v spomine 90. let 20. stoletja
Kazenski strel iz leta 2021 govori o najboljših prijateljih, ki preživljata popoldan na nogometnem igrišču in sanjarita o igranju za lokalno moštvo. A sanje imajo svojo ceno: ko igro prekine skupina starejših fantov, eden od njiju to razume kot priložnost za dokazovanje, drugi pa zasluti, da se pripravlja nekaj bolj zloveščega. Časovna umeščenost, karakterizacija lika in stremljenje k avtentičnemu videzu so pogosto glavne prvine filmskega kostuma. Te so po navedbah Fajt prisotne tudi v kratkem filmu Kazenski strel, kjer otroška naivnost trči ob šovinistični primitivizem. Kostumografinja Ana Savić Gecan z retro oblačilnimi in obutvenimi kosi ter s kostumi iz jugoslovanskih blagovnih znamk popelje v spomine 90. let 20. stoletja, o njenem delu še zapiše Mateja Fajt.