Prodali so namreč 337.000 vstopnic in tako postavili nov mejnik za prihodnja leta. A statistika govori eno, mnenja pa so nekaj povsem drugega: ob koncu festivala ponujamo še subjektivno mnenje o tem, kaj je bilo na letošnjem berlinskem festivalu dobrega in kaj slabega.

Najboljši igrani film: L'avenir/Things to Come (rež. Mia Hansen-Løve)
Evropski film v zadnjih nekaj letih trese nov val in ta znova prihaja iz Francije. Nova generacija tamkajšnjih mladih režiserk, kot so Céline Sciamma, Alice Winocour, Rebecca Zlotowski, Valérie Donzelli ali Claire Burger, ne priznavajo moške dominance v filmski industriji in s svojimi zgodbami postopoma redefinirajo evropsko filmsko krajino. Ob Sciammini Bandi punc (2014) smo na letošnjem Berlinalu dobili nov vrhunec tega vala, posnela pa ga je Mia Hansen-Løve (Oče mojih otrok, Eden). 35-letna režiserka danskega porekla je v filmu Things to Come v ospredje postavila učiteljico filozofije (igra jo izvrstna Isabelle Huppert), ki se v srednjih letih znajde pred nepričakovano življenjsko svobodo, kar se izkaže za svojevrstno Pandorino skrinjico. Film je v marsičem podoben filmom Érica Rohmerja, ima povsem samosvojo senzibilnost, v njem pa ne manjka subtilnih metafor in filozofskih referenc, med katerimi tudi Slavoj Žižek dobi svojo. Glavni lik igralke Isabelle Huppert se ponuja kot izvrsten zgled portretiranja karakterno močnih in samostojnih ženskih likov, ki jih v svetu filma danes tako zelo manjka. Filmsko leto 2016 se je morda šele dobro začelo, a Things to Come se bo tudi po koncu teh 12 mesecev znašel na marsikaterem seznamu najboljših filmov.

Najboljši dokumentarni film: Zero Days (rež. Alex Gibney)
Dokumentarni filmi po navadi kronično zaostajajo za dogodki, ki jih portretirajo. Dolga obdobja predprodukcije, snemanja in montaže pač naredijo svoje, zato ta tip ustvarjanja praviloma caplja za časom, kar največkrat nadomesti z globljim razmislekom, kot ga ponujajo konkurenčni množični mediji. Ameriški hiperaktivni dokumentarist Alex Gibney se v filmu Zero Days nikakor ne strinja s to definicijo in nam ponuja vpogled v tematiko, ki bi lahko pretresla celotno globalno družbo, a o njej pravzaprav še nihče ne govori. Gibney se odpravi na sled računalniškemu virusu Stuxnet, ki se je leta 2010 razširil po računalnikih po vsem svetu, raziskava pa ga popelje do najvišjih političnih struktur, ki vzporedno z množično sprejetimi resnicami vodijo povsem svojo igro. Ali si lahko predstavljamo scenarij, v katerem bi potniška letala naenkrat začela sama od sebe strmoglavljati ali pa da bi potniški vlaki začeli množično trkati drug v drugega, nuklearni reaktorji pa se začeli nenadzorovano pregrevati? Ne, to ni film katastrofe, režiser nam pokaže, da je to od danes naprej povsem realna grožnja. Alex Gibney je z Zero Days po filmu Scientologija in okovi vere (2015) posnel še eno mojstrovino komercialnega dokumentarnega filma.

Slovenskih pet minut: Where to Invade Next (rež. Michael Moore)
Slovenski film letos v programu Berlinala ni imel svojega predstavnika, je pa bilo že vnaprej jasno, da bodo naše oči uperjene v nov film Michaela Moora, ta se je sicer potovanju v Berlin zaradi pljučnice že vnaprej odpovedal. Naša država je v njegovem filmu Where to Invade Next res dobesedno deležna petih minut slave, saj ji ameriški režiser v svojem filmu nameni skoraj natanko toliko časa, njegov odnos do nje pa še zdaleč ni tako norčav kot v filmu Sicko (2007). Ravno nasprotno! Opiše jo celo kot "pravljično deželo" in jo poda kot zgled sistematične ureditve brezplačnega visokošolskega študija. Režiser se pred Ekonomsko fakulteto v Ljubljani pogovori s posameznimi ameriškimi študenti, ki so se zaradi visokih stroškov in dolgov namesto ZDA odločili za študij v Sloveniji. Moore se po razlago tega odpravi k rektorju Univerze v Ljubljani Ivanu Svetliku ter k predsedniku Pahorju, ob tem pa uporabi arhivske posnetke študentskih protestov iz leta 2014. Režiserjevo hvalisanje je vendarle treba vzeti nekoliko z rezervo, saj je film v največji meri namenjen ameriškemu občinstvu, ki mu želi Moore pokazati, kako idealno, že skorajda utopično je življenje v Evropi, zaradi česar močno zamiži na eno oko v trenutkih, ko bi bilo treba podati malce realnejšo sliko. Vseeno pa je izredno pozitivno že to, da je Slovenija edina država iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki dobi prostor v filmu, saj se Moore večino časa zadrži v Italiji, Nemčiji, Franciji, Finski, Islandiji in na Portugalskem. Where to Invade Next je film, ki je neizmerno zabaven in intelektualno žaljiv obenem.

Presenečenje: Strike a Pose (Reijer Zwaan in Ester Gould)
Tekmovalna sekcija festivala letos ni ponudila kakšnih pretiranih presenečenj, lahko pa poskusimo z enim izmed skritih draguljčkov v stranskih sekcijah. Strike a Pose je dokumentarec o spremljevalnih plesalcih Madonne na njeni turneji Blonde Ambition leta 1990 ter pozneje v filmu V postelji z Madonno (1991). Film je zgrajen po isti logiki kot z oskarjem nagrajeni Pet metrov od slave in daje besedo akterjem iz ozadja, v tem početju pa razkriva presenetljive zgodbe, ki so vsa ta leta ostale zamolčane. Ko je že videti, da se bo film usmeril v to, kako so se Madonnini plesalci uprli pevki s tožbo na sodišču, pa se ena za drugo začnejo odkrivati temačne pripovedi, ki imajo več skupnega z zgodovinskim trenutkom, v katerem je na sceno stopil še en, toliko pomembnejši igralec - aids. Film ponudi nekaj najbolj srce parajočih izpovedi resničnih ljudi, kar smo jih v zadnjem času videli v kinu, ter pokaže, da se izjemne zgodbe skrivajo tudi za obrazi, ki jih po navadi jemljemo za samoumevne.

Ekstravaganca: War On Everyone (rež. John Michael McDonagh)
John Michael McDonagh je na sceno prodrl z izvrstno evropsko kriminalko Policist (2011) z Donom Cheadlom in Brendanom Gleesonom, potem pa se je malce izgubil v naslednjem filmu Calvary (2014). S filmom War on Everyone se spet vrača v polno formo, in to v kakšnem slogu! Film sledi dvema pokvarjenima policistoma (Alexander Skarsgård in Michael Peña), ki svojo uniformo izrabljata za izsiljevanje in ropanje prebivalstva. Gre za močno stilizirano retro akcijsko komedijo, ki navdih črpa iz detektivskih TV-serij 70. let in ima ves potencial postati kultno gradivo za filmska ponočevanja, v katerih se vedno prileže dobra doza črnega humorja.

Razočaranje: Kollektivet/The Commune (rež. Thomas Vinterberg)
V umetnosti obstaja nepisano pravilo, da avtorji ne smejo z vsemi čustvi obravnavati tematik, ki so jim najbolj pri srcu. Thomas Vinterberg je s Komuno storil točno to in je s pretirano mero nostalgije poskušal opisati čas lastnega otroštva v komuni v 70. letih preteklega stoletja. Film, ki bi ga lahko zaznamovala šokantnost Von Trierjevih Idiotov (1998) ali nadgradnja Moodyssonovega Skupaj (2000) je namesto tega postal dolgočasen in medel izdelek, s katerim je Vinterberg vsaj začasno iztiril iz navdihnjenega filmskega ustvarjanja.

Skupna ocena: prav dobro
Letošnji Berlinale je ponudil malo odličnih, zato pa vrsto dobrih filmov. Ob omenjenih pohvalimo še znanstvenofantastični Midnight Special Jeffa Nicholsa, komedijo Saint Amour Benoita Delepina in Gustava Kerverna ter nekonvencionalni iranski film A Dragon Arrives Manija Haghighija. Prejemniki zlatih in srebrnih medvedov so bili po drugi strani precej pričakovani, česar ni treba jemati kot slabo vest. Še vedno namreč v spominu tlijo ponesrečene odločitve žirij na lanskih festivalih v Cannesu ali v Benetkah, ko sta zmagi nezasluženo odnesla filma Dheepan in Desde allá. Žirija je tokrat sicer podlegla plehkemu intelektualizmu Tanovićevega Smrt v Sarajevu in Wasilewskejevega United States of Love, sicer pa pokazala dovolj modrosti, da je nagrade podelila očitnim favoritom. S filmom Požar na morju je zlatega medveda vsaj prejel film, ki mu je težko oporekati srce in kakovost. Ta film sam po sebi morda ne bo spremenil sveta, a če bi vsaj naznanjal, da je pred nami leto, ko se bo položaj za begunce iz Afrike in Bližnjega vzhoda začel izboljševati, potem še toliko bolje.

Matic Majcen iz Berlina