Že Marcel Proust je zapisal, da spominjanje preteklih stvari ne pomeni nujno spominjanja stvari, kot so v resnici bile. Foto: Tina Rakote
Že Marcel Proust je zapisal, da spominjanje preteklih stvari ne pomeni nujno spominjanja stvari, kot so v resnici bile. Foto: Tina Rakote

Nismo imeli 500 prijateljev na Facebooku, imeli pa smo deset tistih res pravih.

Zvezdan Martič
Dobri stari časi
Starejše sogovornike je Martič izbiral predvsem zato, ker so zakladnica anekdot iz zgodovine, ki počasi tone v pozabo. "Saj nam stari starši pripovedujejo, a lastnih dedkov ponavadi ne poslušamo: "Spet naklada, kako je bilo včasih." Če nekaj slišiš iz ust neznanca, pa se morda zamisliš." Foto: Tina Rakote

Ob poslušanju zgodb, ki niso nostalgične, ampak predvsem navajanje dejstev, ugotoviš, da smo predvsem razvajeni. Nekoč niso "jamrali", ker niso imeli česa obleči ali za jesti, danes pa "jamramo", ker si ne moremo vsaki dve leti kupiti novega avtomobila.

Zvezdan Martič
Dobri stari časi
"Jasno je, da se ti, ko si mlad, zdi vse lepše. Zato nisem spraševal, kako se ljudje preteklosti spomnijo, ker so bili mladi: ko so bili mladi, so bili zdravi, zaljubljeni in tako dalje.“ Foto: Tina Rakote
Dokumentarni feljton Dobri stari časi

Kaj je tisto, česar v današnjih recesijskih časih pravzaprav nimamo? So to v resnici novi avtomobili in eksotične počitnice ali pa smo morda potihem izgubili tudi kaj manj oprijemljivega, pa zato bolj dragocenega? Odgovore na ta vprašanja nam skozi intimne pripovedi ljudi ponuja dokumentarni feljton Dobri stari časi avtorja Zvezdana Martiča. Film je nastal v Dokumentarnem programu Televizije Slovenija, premierno pa ste si ga lahko ogledali na 2. programu Televizije Slovenija. Kot snemalec je pri filmu sodeloval Aleš Živec, za montažo pa je poskrbel Rastko Radenković.

Vrsta za fiča in "švercanje" kavbojk
Čeprav Martičevi priletni sogovorniki, ki so se večinoma udeležili tudi petkove premiere v Domu upokojencev Center na Taboru, radi z nostalgičnim nasmeškom zavzdihnejo, da "šele zdaj vidijo, kako nam je bilo včasih lepo", nostalgija ni in noče biti osrednja os dokumentarca. "Moje izhodišče je: 'Danes je kriza in živimo težko'," pojasnjuje avtor. "Nato se sprašujem, ali res živimo težko - in ne dvomim, da nekateri res živijo težko - ter s čim ta "težko" sploh primerjamo. Ob poslušanju zgodb, ki niso nostalgične, ampak predvsem navajanje dejstev, ugotoviš, da smo predvsem razvajeni. Nekoč niso "jamrali", ker niso imeli kaj obleči ali za jesti, danes pa jamramo, ker si ne moremo vsaki dve leti kupiti novega avtomobila." In v resnici je streznjujoče, poslušati zgodbo gospe, ki se je v šestdesetih, tako kot vsi drugi, vpisala na neskončen čakalni seznam, da bi sploh dobila priložnost za nakup avta. In ko sta po zaslugi sestrične v Mariboru s možem prišla do prvega "fiča", je bil to resnično velik dogodek. Podobno kot je bil velik dogodek "švercanje" kavbojk tiste "prave" znamke iz Trsta ali pa prej, v štiridesetih, poročni kostim, ki ga je bilo treba prekrojiti iz moževe slavnostne obleke.

To nizanje na prvi pogled enostavnih anekdot iz vsakdanjega življenja pa je za seboj potegnilo še eno novo spoznanje: "Med snemanjem sem ugotovil, da ljudje medgeneracijsko zelo težko razumemo življenje drug drugega. Naj navedem primer, ki sicer ni iz filma: Otroci, ki so brali Bevkove Pastirce, so učiteljico vprašali, zakaj so otroci na risbicah bosi. "Ker nimajo čevljev," jim je odgovorila učiteljica. "Zakaj pa? So jih pozabili doma?" Niti predstavljati si torej ne morejo, kako je biti brez čevljev. Ko sem film predvajal ljudem, sem tudi ugotovil, da ljudje razumejo kvečjemu eno generacijo pred ali za seboj, kaj več pa težko. Svoje otroke še nekako razumeš, vnukov in njihovega komuniciranja prek Facebooka pa že ne več. In obratno: zgodbe tvojih staršev so še nekako v okviru predstavljivega, starih staršev pa ne. Tako si lahko nekdo, ki je mlad danes, predstavlja osemdeseta, ko ni bilo bencina, precej težje pa petdeseta, ko ni bilo niti kruha."

Namesto 500 Facebookovih prijateljev 10 pravih
Je pa neki drug razlog, zakaj se starih časov spominjamo z nasmeškom, opozarja Martič. "Ljudje iz teh zgodb povedo, da smo se takrat bolj razumeli, da smo se več ukvarjali drug z drugim, da smo se družili. Nismo imeli 500 prijateljev na Facebooku, imeli pa smo deset tistih res pravih. "Skrivnost" tega, zakaj se nam zdi preteklost tako dobra, ni v tem, da smo bili mladi, ni v tem, da smo imeli več kot danes, ampak v tem, da smo kot ljudje drugače dojemali sebe, okolico, prijatelje in življenje."

Seveda pa med krizo in pristnimi odnosi med ljudmi ne gre vleči preprostega enačaja. "Tudi pred desetimi, dvajsetimi leti, ko še ni bilo krize, nismo imeli solidarnosti. Že pred desetletji smo izgubili lastnost, ki je botrovala temu, da so ljudje iz celega bloka hodili gledat isti televizor. Že več desetletij živimo po načelu "brigaj se sam zase". In to je za posameznika bistveno večji udarec kot to, ali se ti plača malo zmanjša ali ne."

Kar pa ima, po drugi strani, seveda tudi svojo svetlo plat: medčloveške odnose se da popraviti hitreje kot globalno gospodarsko situacijo. "Krize nihče ne more rešiti iz danes na jutri, tvoj odnos s sosedom pa se lahko, če je obema do tega, spremeni tudi v dveh dneh."

Ana Jurc

Nismo imeli 500 prijateljev na Facebooku, imeli pa smo deset tistih res pravih.

Zvezdan Martič

Ob poslušanju zgodb, ki niso nostalgične, ampak predvsem navajanje dejstev, ugotoviš, da smo predvsem razvajeni. Nekoč niso "jamrali", ker niso imeli česa obleči ali za jesti, danes pa "jamramo", ker si ne moremo vsaki dve leti kupiti novega avtomobila.

Zvezdan Martič
Dokumentarni feljton Dobri stari časi