Režiser in soscenarist Alain Ughetto z njim predstavi zgodbo svojih prednikov, ki so na začetku 20. stoletja emigrirali iz Italije. Zgodba je osredotočena na dedka Luigija, ki ga ni nikoli spoznal, vzpostavljena pa je kot dialog z zdaj že prav tako zdavnaj pokojno babico Cesiro. Ta je upodobljena kot lutka, ki v svoji kuhinji pripravlja hrano, medtem ko pripoveduje Alainu družinsko zgodovino. Avtor je upodobljen kot roka, kar je že od prvih kadrov vzpostavljeno kot osrednji simbol družine Ughetta, družine ljudi, ki delajo z rokami. Tako v Cesirijini pripovedi spremljamo Luigijevo in njeno zgodbo, ki se začne na nerodovitni zemlji italijanskih Alp in gre skozi tri vojne, več celin in se konča v Franciji, kamor se družina preseli zaradi pritiska fašistov. Z družinsko zgodbo tako spoznamo tudi pestro zgodovino tega dela Evrope. Pri tem je treba omeniti, da ta sicer zveneči naslov ne odraža vsebine filma. Nanaša se na znak na vratih gostilne v času, ko družina prispe v Francijo, in čeprav film še nekajkrat omeni zaničevalni odnos do priseljencev, je tema povsem obrobna in ne jemlje fokusa osrednji zgodbi o družini, ki jo na eni strani skušajo raztrgati sile zgodovine, na drugi pa jo skupaj držita ljubezen in medsebojno spoštovanje.

S tehniko stop animacije z uporabo lutk, naravnih in vsakdanjih materialov ter režiserjevo dlanjo film ustvari samosvoj mikrokozmos, ki deluje domačno in dovršeno. Scene so tako povsem očitno videti ročno izdelane, integracija kostanjev, brokolija in Luigijevega dejanskega orodja pa scenografiji doda pristnost podob. Avtor ta pristop v ravno pravi meri uporabi za sprostitev in humor, s katerim razbija četrto steno, ko na primer nekdo omeni, da so hiše iz kartona ali da krava ne daje mleka, ker je samo igrača. S tem zanimivo izkaže identiteto filma na obeh straneh alpske meje, saj po eni strani ponudi smeh v obupnih situacijah, ki je značilen za italijansko kinematografijo, po drugi pa vidimo tudi absurden pristop, kot ga najdemo samo v francoskih filmih.

Čeprav si avtorske tehnike, ki jih Ughetto uporabi v vizualni podobi in pripovednih elementih, zaslužijo vso pozornost, ker so res samosvoje, pa glavna odlika filma vseeno ostaja iskrena in čustvena zgodba o družini in o iskanju sebe v prednikih.