Popek, ki je festivalsko štafeto v 18. letu prevzel iz rok dolgoletne programske vodje Jelke Stergel, je namreč naredil izbor približno stotih filmov, ki so že zasedli platna vseh kinematografov v središču prestolnice (in letos tudi prvič v Mariboru). Z Liffom diha že od maja, zato je na dan slavnostnega odprtja videti temu primerno izžet. Pa vseeno oživi, ko beseda nanese na to ali ono "bizarno poslastico" iz letošnje bere.

Če prav razumem, se filmi za festival zbirajo predvsem z obiskovanjem drugih festivalov in sejmov. Po kakšnem ključu nato izbirate filme, ki jih boste odkupili – predvsem po tem, koliko in katere nagrade dobijo?
Ne, sploh ne … No ja, Liffe je (tudi) festival za obiskovalce. Vem, da občinstvo rado gleda nagrajevane filme, zato v program uvrščam tudi filme, ki morda meni osebno niso najbolj všeč, so pa bili nagrajeni v Cannesu, Berlinu ali na kakem drugem festivalu. Zato pač imamo bolj in malo manj “mainstream” sekcije.

Glede na to, da Liffe ponuja sto filmov in da si jih gledalci v povprečju ogledajo po pet ali šest, lahko ponudimo zares raznolik program.

Se ravnate tudi po svojem osebnem okusu?
Seveda. To si lahko še najbolj privoščim pri Perspektivah, tekmovalni sekciji za nagrado vodomec, kjer ima kakovost absolutno prednost pred festivalskimi nagradami. Sekcija Predpremier je pa po drugi strani še najmanj "naša", ker smo pač vezani na ponudbo distributerjev, na filme, ki so bili odkupljeni za naš trg.

V uvodniku ste zapisali, da filmov ne marate deliti na komercialne in umetniške, le na dobre in slabe.
Ne zanima me, s kakšnim proračunom je bil film narejen, ali je bilo to nekaj tisoč ali sto milijonov dolarjev. Pomemben je končni izdelek. Nimam zadržkov pred predvajanjem hollywoodskih filmov na eni in eksperimentalnih filmov, ki ne bodo imeli velikega obiska, na drugi strani.

Kakšen obisk torej napovedujete filmu Smrt v provinci Engkanto? (To je deveturni črno-bel film filipinskega režiserja Lava Diaza, ki prikazuje posledice pustošenja tajfuna, op. n.)
V predprodaji je bilo prodanih dvajset vstopnic, kar je presenetljivo veliko. Sicer pa film predvajamo enkrat samkrat, v dvorani za sto gledalcev, v Kinoteki. Če bo polovica dvorane polna, bom zelo zelo zadovoljen; bili so na Liffu tudi že slabše obiskani filmi. Takega odnosa si sicer načeloma ne moremo privoščiti – festival je odvisen večinoma od prodaje vstopnic - , je pa res, da smo film Smrt v provinci Engkanto na posodo dobili zastonj. Režiser je vesel, da ga bomo predvajali.

Si upate napovedati zmagovalni film po izboru občinstva – ali pa je to zdaj, ko bomo izbirali med vsemi filmi, in ne le znotraj ene sekcije, skoraj nemogoče?
Ne, zmagovalca občinstva nikoli ne zadenem. Po navadi seveda zmaga kak film, ki izrazito komunicira z gledalci, ne pa, denimo, zahtevna eksistencialne drama… No, čeprav: prvo leto, ko so ljudje lahko glasovali za svoj najljubši film, je zmagal prav neki kazahstanski film, ki je sicer imel svojevrsten etnomelos, a mu živ bog ni napovedal zmage. Pustimo se torej presenetiti, morda pa bo kdaj zmagal tudi kak malo manj zabaven in simpatičen film.

Letos ste ukinili sekcijo Obzorja, ker da ni bila dovolj profilirana, prav tako pa letos ne zasledimo sekcij Dokumentarci in Jug-jugovzhodno, pa je bila vsaj zadnja precej dobro obiskana. Se vam zdi, da lani ni bilo dovolj kakovostnih balkanskih filmov?
Mislim, da ni dovolj stalno kakovostnih filmov s tega območja, da bi jim lahko vsako leto odmerili lastno sekcijo. Balkanski filmi bodo odslej uvrščeni v katerega od preostalih sklopov. Letos na primer v okviru Fokusa prikazujemo izbor novih romunskih filmov, ki bi prej sodili v sekcijo Jug-jugovzhodno. V prejšnjih letih je obstajala težnja, iz Liffa narediti regijsko močan festival, sam pa se s tem čisto ne strinjam.

O letošnjem Liffu ne moremo govoriti ravno kot o platformi za predstavljanje domačih filmov; na sporedu sta le dva. Ali bi na festival, če bi bil na sporedu pred FSF, uvrstili tudi premiere domačih filmov – ali pa se vam zdi prav, da je slovenski film izpostavljen posebej, na lastnem festivalu?
Ideja o združitvi Liffa in FSF je stara več kot deset let, a kljub prizadevanjem prejšnje direktorice do tega nikoli ni prišlo – pa čeprav bi bilo to, tako kar se tiče stroškov kot tudi promocije in predvsem interesa tujih medijev še najbolj smotrno.

Letos je prvič naneslo tako, da je Festival slovenskega filma v Portorožu potekal tik pred Liffom. Če bi bilo nasprotno, bi mi seveda v boju za premiere nastopali precej bolj agresivno. Želimo si predstavljati tudi slovenski film, a ne stvari, ki so bile pred nekaj tedni predvajane le sto kilometrov stran. K sreči imamo vsaj en čisto nov film, Človeško ribico Petra Braatza, in pa seveda Instalacijo ljubezni Maje Weiss, kar pa je bilo dogovorjeno, še preden smo vedeli, ali FSF letos sploh bo.

Mimo tega vprašanja za konec skoraj ne moremo: Če imam letos čas za ogled samo petih filmov, kateri naj to bodo?
Sam imam malce drugačen okus od večine ljudi, zato po navadi poskušam ugotoviti, kakšni filmi so všeč tistemu, ki me za nasvet sprašuje. Ampak vsekakor bi pripročal letošnjega canskega zmagovalca (romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva), zelo zanimiv je tudi ruski film Grušč 200, mračna drama o Sovjetski zvezi v osemdesetih. Iz Ekstravagance, ki je meni zelo ljuba, bi izbral bolj žanrski film, Izgnanec hongkonškega režiserja Johnnieja Toja, iz Retrospektiv pa katerega koli od filmov Roya Andersona, še posebej zadnjega, Ti, ki živiš. Na koncu naj omenim še film, ki bo festival tudi zaprl, romunsko tranzicijsko satiro Smo imeli revolucijo ali ne?, ki je po mojem mnenju eden boljših filmov zadnjih let.

Ana Jurc