Legendarni junak akcijskih filmov je v Cannesu predstavil prve odlomke iz prihajajočega 5. filma o Rambu z naslovom Zadnja kri (Last Blood), nato pa so pred 2.300-glavo množico v veliki dvorani Lumière predvajali digitalno restavrirani prvi del franšize Prva kri (First Blood), v katerem se je lik Johna Ramba leta 1982 prvič predstavil gledalcem.

Vrhunec Stallonejevega gostovanja ob Azurni obali pa je ponudilo 70-minutno srečanje z občinstvom na odru dvorane Debussy s 1.000 sedeži, kamor so dogodek v zadnjem trenutku prestavili zaradi ogromnega zanimanja obiskovalcev. 72-letnik jih ni pustil hladnih in je navdušil z mnogimi anekdotami iz svojih klasičnih akcijskih filmov.

Težave z govorom zaradi nesreče pri rojstvu
“Nikoli si nisem mislil, da mi bo uspelo,” se je Stallone na začetku spomnil svojih mlajših let, ko se je še prebijal v filmski industriji. “Sicer sem bil optimističen glede svoje poti, a sem obenem imel fizične pomanjkljivosti. Že od nekdaj težko govorim, ker sem imel pri rojstvu nesrečo in od tedaj je ena stran mojih ust prizadeta. Ko sem delal avdicije za reklamo, so me včasih vprašali, v katerem jeziku govorim. (smeh) Zares pa sem se zavedel, da je s tem hudo, ko me je Arnold Schwarzenegger vprašal, s katerim naglasom govorim. ‘Čakaj, jaz sem tu tisti, ki imam naglas?!’ sem mu odvrnil. (smeh) Če lahko uspe nama, potem lahko komur koli.”

Stallone je kot 23-letnik v filmih začel nastopati že leta 1969, pa vendar je preboj dosegel z ikoničnim boksarjem Rockyjem (1976). Film je na presenečenje vseh osvojil oskarja za najboljši film, pa čeprav je sprva šlo zgolj za obskuren nizkoproračunski projekt.

“Rocky je neke vrste sodobni fenomen. Na papirju je zvenel kot zajamčen neuspeh. V njem je nastopil neznan igralec, pa tudi boks ni bil ravno popularen filmski šport. Če so naredili 300 filmov o boksu, je 299-im spodletelo. Film smo posneli v 25 dneh, stal pa je manj kot milijon dolarjev. Vendar pa je zadel v bistvo ideje o osamljenem človeku, ki sreča punco in se s tem prerodi. V bistvu sploh ne gre za boksarski film. Boks je zgolj njegova služba. Lahko bi tudi pekel kruh ali popravljal kolesa. Boks je metafora. Življenje je boj in življenje je tekma.”

Prizor s tekom po stopnicah nastal, ker je zmanjkalo denarja
Igralec se dandanes z nostalgijo spominja vseh izzivov, s katerimi se je ukvarjal pri snemanju filma. “Pri prvem Rockyju še sploh nisem vedel, kaj delam. Šlo je za eksperiment. Boksati nisem znal, moral sem se naučiti. Vsi, ki so sodelovali pri tem filmu, so delali zastonj. Še garderobe nismo imeli. Preoblačiti smo se morali v avtomobilu. Vsa oblačila v filmu so igralci prinesli od doma. Nismo imeli dobrega snemalca, pravzaprav pred tem še nikoli ni posnel filma. Podobno je bilo z zvočnimi mojstri, pa so nato bili vseeno nominirani za oskarja. Vse bi moralo biti slabo. Še psa v filmu si nisem mogel privoščiti. Tako da res nikoli ne veš, kje bosta vzniknila dobra umetnost in uspeh. Velike stvari se lahko zgodijo na vsakem koraku.”

Po igralčevem mnenju je Rocky uspešnica, ker je zadel v bistvo človekovega boja za uspeh. “Gre za psihološki fenomen. Ključ je v tem, da ko se Rocky poskuša prvič povzpeti na stopnice, mu spodleti. Šele ko poskusi drugič, mu uspe. Mislim, da gledalce pri tem prevzame občutek uresničitve, ki ga občutijo tudi v svojem življenju. Gre za simbolizem trenutka, ko stopiš na vrh in si rečeš, ‘uspelo mi je’. Na tej točki se najbolje pokaže moč filma.”

Vendar pa ta sloviti prizor s stopnicami pred Muzejem umetnosti v Filadelfiji sprva sploh ni bil zamišljen kot del filma. “Edini razlog, da smo šli snemat na te stopnice, je bil ta, da mi je zmanjkalo denarja. Nekaj smo morali posneti in takrat sem se spomnil na te stopnice. Prva zamisel je bila, da bi na vrh tekel s psom v roki, a je ta imel 75 kg. Ko sem ga vzel v roke, so se mi tresle noge in takrat sem rekel, da tole kajpak ne bo izgledalo dobro. Psa sem nato dal stran in končni rezultat vidite v filmu.”

Leto pred Rockyjem je še delal na parkirišču
Stallone uspeh filma pripisuje tudi specifičnemu zgodovinskemu trenutku, v katerem je nastal. “V ZDA je bil takrat poseben čas. Pisalo se je leto 1976, bila je 200. obletnica ZDA, in časi so se naenkrat spremenili. Nastajati so začeli drugačni filmi, na primer Taksist (Taxi Driver, 1976), TV-mreža (Network, 1976) in Vsi predsednikovi možje (All the President’s Men, 1976). Bil je zelo političen, težek in temačen čas. Sam sem bil še zelo naiven in sem Rockyja posnel nekoliko bolj optimističnega, ljudje pa so bili pripravljeni na to spremembo. Preprosto sem imel srečo.”

Stallone ima še vedno prisrčen spominek s snemanja. Želvi, ki se pojavita v filmu, namreč še vedno živita in sta danes stari približno 55 let. “Lahko bi posneli novega Rockyja s tema želvama v vlogah,” se je pošalil Stallone, ki mu je film povsem spremenil življenje. “Ko vam rečem, da sem bil pred Rockyjem nihče, mi verjemite, da je to res. Leto pred Rockyjem sem še vedno delal na parkirišču. Življenje se ti lahko zelo hitro spremeni. Imel sem 100 slabih idej in eno dobro. Porazi te naredijo pametnejšega. Pravzaprav je včasih uspeh tisti, ki te naredi bolj neumnega, ker misliš, da se ne moreš ničesar več naučiti.”

Zaradi Dolpha Lundgrena preživel štiri dni v bolnišnici
Rocky je nato doživel sedem nadaljevanj, nazadnje s filmom Creed 2 leta 2018, za kar so avtorja franšize pogosto kritizirali. “Pogosto so me kritizirali, ker smo posneli toliko nadaljevanj Rockyja, a sam ne razumem, zakaj lahko televizijske serije gledamo tudi po 10 let, film pa bi morali posneti samo enkrat. Obstajajo pač liki, ki se razvijajo na dolgi rok. Rockyja sem sprva napisal kot trilogijo, podobno kot Ramba. Zelo nerad vidim, da liki, ki so mi pri srcu, na koncu umrejo. Za zadnje tri Rockyje je bilo mišljeno, da glavni lik na koncu umre, a sem scenarij venomer spremenil. Pravzaprav bi Rambo moral umreti že v 2. filmu, a se nato vedno znova vprašam, ali še obstaja zgodba, v katero ga še lahko peljemo.”

Morda celo najbolj slovit Rockyjev nasprotnik je bil sovjetski boksar Ivan Drago iz filma Rocky 4 (1985), v katerega se je nepozabno vživel Dolph Lundgren. “Ko je Dolph stopil skozi vrata, sem ga takoj zasovražil. In takoj sem vedel, zakaj. Ker je bil popoln. Neuničljiv, s širokimi rameni, meči, podlaktmi, vratom, hrbtom, vsem. Rocky ni bil nič od tega ‒ bil je majhen in je nerazločno govoril. In Dolph je tudi v resnici borec. Boksarski dvoboj v Rockyju 4 smo posneli samo v dveh dneh. Za primerjavo: boj v Creed (2015) smo snemali cel mesec.”

Čeprav sta Stallone in Lundgren od nekdaj prijatelja, pa je bilo zakulisje snemanja Rockyja 4 vseeno nadvse dramatično. “Na snemanju sem mu rekel, da mora biti prizor realističen in da naj me udari, kot da bi me res poskušal nokavtirati. To je bilo res zelo neumno od mene. Naslednja stvar, ki sem se je zavedal, je bilo to, da sem bil na poti na urgenco, kjer sem preživel štiri dni in pol. Skoraj se mi je ustavilo srce. Poškodbe so bile tako hude, da so v bolnišnici mislili, da sem se poškodoval v prometni nesreči. Bil sem obkrožen z nunami. Vprašal sem se, ali umiram. To je seveda Dolphov ego dvignilo do neba.”

Pri Rambu bil šele 11. izbor za glavnega igralca
Vmes med nastajanjem franšize Rocky je Stallone zaigral v še eni vlogi, ki je nepovratno zaznamovala njegovo kariero: leta 1982 je nastal prvi film o Johnu Rambu z naslovom Prva kri, pri kateri pa se je kljub povečanemu ugledu spopadal s podobnimi težavami kot pri Rockyju. “Tudi Ramba nihče ni hotel posneti. Bil sem šele 11. izbor za glavnega igralca. Tudi pozneje so vsi menili, da me sploh ne bi smeli vzeti.”

Kot pravi, je bil Rambo sprva precej drugačen od tistega, kakršnega poznamo iz filmov. “V izvirnem romanu je bil Rambo divjak, brutalnež. Vse je pobijal, celo ženske in otroke. Bil je pošast. Zato sem pomislil, da bi bilo dobro, če bi ga predstavili kot moškega z zlomljenim srcem, ki se je vrnil v ZDA. Nekdo, ki so ga vsi zavrnili, podobno kot Jamesa Deana v Vzhodno od raja (East of Eden, 1955). Zdelo se mi je, da bi to bila dobra različica zgodbe, ki je bila v izvirniku precej slaba in izjemno negativna.”

Rambo ni bil mišljen kot utelešenje konservativne politike
Rambo je v 80. letih v popularno kulturno vstopil v času vzpona konservativnega predsednika Ronalda Reagana, zato so ga venomer povezovali s tovrstnimi ideologijami. A Stallone zatrjuje, da to ni bil izviren namen. “Sem skorajda politični ateist. Pred prvim Rambom se sploh nisem udeleževal volitev. Rambo ni imel ničesar opraviti s politiko. Privlačil me je zgolj zaradi dobre zgodbe. Potem pa sem začel malo raziskovati in sem odkril, da se veliko vojnih veteranov vrača v domovino in da je med njimi veliko samomorov. Zazdelo se mi je, da bi lahko povezava filma na to tematiko imela neko korist. Vedel sem, da imam pri Rambu določeno odgovornost do vseh veteranov, ki so se nagibali k samomoru. Ramba sem spremenil samo toliko, da ta na koncu izrazi svojo jezo in osamljenost, da se lahko občinstvo poistoveti z njim. Rambo nikoli ni bil mišljen kot političen film, a je takšen postal. Ronald Reagan je enkrat izjavil: ‘Videl sem Ramba in on je republikanec!’ Takrat sem se lahko samo prijel za čelo. Tako je Rambo postal republikanec, a ga nikoli nisem imel namena posneti kot takšnega. Saj sploh nisem dovolj pameten za kaj takega. Jaz sem samo pripovedovalec zgodb.”

V tistem času se je moral podobnih očitkov o političnosti svojih filmov otresati tudi pri Rockyju. “Vsi so govorili, da je Rocky desničar, a Rocky je samo preprost človek, ki je pač odraščal v takšni mentaliteti. Šlo je za čas, v katerem so bili vsi domoljubi. On sam tega ne razume. Ko se zavije v ameriško zastavo, misli, da počne dobro stvar, in je s tem zadovoljen. Ko boksarji po zmagi dvignejo zastavo svoje države, je to nekaj popolnoma samodejnega, nekaj, kar jih učijo že od mladosti. S tem noče trditi, da je boljši od drugih, in tudi sam tega nikoli nisem nameraval.”

Danes obžaluje nekakovostne komedije iz 90. let
Stallone je v 80. in 90. letih postal svetovno prepoznan zvezdnik in pri tem se je pojavil nov očitek – da v resnici sploh ne zna igrati. “Vedno sem se zavedal, da sem igralsko omejen, ker sem bolj fizični tip človeka. Takrat so mislili, da je za igralca bolje, če si bolj raznolik. To je sicer lepa teorija, a v resnici ima vsak svoje prednosti in slabosti. Dustin Hoffman ne igra Ramba, jaz pa ne igram Tootsie. Tako to je. Dandanes rad ostajam v svojih okvirih in se ne vtikam v vloge, ki bi jih drugi odigrali bolje. Kadar sem odtaval stran od tega, sem pristal pri filmu, kakršen je Stoj, če ne bo moja mama streljala (Stop! Or My Mom Will Shoot, 1992), kar je bilo naravnost grozno. Pri takšnih filmih sem se večkrat vprašal, kaj sploh počnem na snemanju.”

Prav zaradi sodelovanja pri slabih filmih v žanrih, ki Stallonu niso blizu, je igralcu še danes nekoliko žal. “Veliko obžalovanj imam glede tega. Jaz moram te filme še vedno gledati, vi pa jih lahko ugasnete. Hčerka me še danes sprašuje, zakaj sem posnel te filme. Jaz ji rečem, da ji je nekdo pač moral plačati šolo. (smeh)”

Vseeno pa krivda za te filme ni samo v njem samem, temveč je šlo bolj za način delovanja takratne filmske industrije. “V 80. in 90. letih si pogodbe za sodelovanje na filmu podpisal za več let vnaprej. To so bili zelo dobri posli, a preden si se zavedal, kaj si storil, si imel pred sabo 8 let navadnega sranja. Tako je takrat delovala industrija, jaz pa sem se temu predal. Zvezdnik filma je bil tisti, okoli katerega se je vrtelo vse. Dadanes tega ni več, temveč je poudarek na dobri zgodbi. Če daš zvezdnika v povprečen film, bo ta propadel.”

Prav zaradi serije kritiško slabo sprejetih filmov je leta 1997 sprejel vlogo pri filmu Policaji (Cop Land), v katerem je zaigral skupaj z Robertom De Nirom, Harveyjem Keitelom in Rayem Liotto, kar je dokočno razbilo stigmo, da je slab igralec.

Imel že več kot 30 operacij
Stallone ima danes status prave legende akcijskih filmov, a je, kot pravi, dolgoletno naporno delo pri filmih pustilo posledice, saj ima obilo zdravstvenih težav. “Imel sem že kakšnih 30 operacij, tako da sem že praktično bioničen. Škripam. Zjutraj se zbudim in rečem: ‘Naoljite me.’ (smeh) A to je del tega posla. Poškodbe danes jemljem kot bojne rane. Tudi Rambo v novem filmu svoj fizični hendikep nadomešča z inteligenco in strategijo.”
Igralcu še vedno ne manjka idej in že kuje morebitne načrte za popolnoma drugačnega Rockyja. “Imam krasno idejo za naslednjega Rockyja, kjer glavni lik spozna moškega, ki je nezakonito v državi. Res je fantastično, zelo drugače od tistega, kar ste videli do sedaj.”

Stallone se tudi v osebnem življenju še vedno drži svojega izhodiščnega nazora iz svojih največjih filmov. “Najpomembneje je, da nikoli ne nehaš udarjati. To storiš šele takrat, ko res ne moreš več dvigniti rok. Tega se držim še danes. V življenju imaš vedno kaj dokazati.”