"Venezia bizzara", se je zapisalo enemu izmed italijanskih novinarjev. Bizarne Benetke. In sodeč po ocenah kritikov, ti za favorite postavljajo najbizarnejše med bizarnimi. Skupni dejavnik premnogih v tekmi? Veliko bližnjih posnetkov (seciranja) trupel in nazorne, necenzurirane spolnosti.

Tihe duše (Ovsyanki) ruskega režiserja Alekseja Fedorečenka je mali, neprevzetni film, ki je s svojo lirično pripovedjo in preprostimi ljudmi v ospredju nezmotljivo ruski. Gre za zgodbo o tovarniškem vodji in njegovem delavcu, očitno edinem, ki mu lahko zaupa, ki gresta na pot, da bi v jezeru pokopala pravkar umrlo šefovo zeno. V filmu se prepletajo teme, kot so nostalgija, spoprijemanje z bolečino izgube bližnjega in smrt, vse to podkrepljeno s poetično tradicijo ruskega ljudstva Merja.

Post Mortem čilenskega režiserja Pabla Larraina je temačen, morbiden, pogosto gnusen in neprijeten portret asocialnega mrliškega oglednika, ki ima nezdravo obsesijo s svojo sosedo, kabaretno plesalko in sestro anarhističnega revolucionarja (film je postavljen v čas državnega udara proti čilenskemu predsedniku Salvadorju Allendeju leta 1973). Rdeča nit vseh treh glavnih favoritov je skop dialog, film pa vseeno nabit s čustvi (pa čeprav z neprijetnimi).

O Somewhere smo podrobneje že pisali, zaplet za zlatega leva za film Sofie Coppole pa bi znal biti povsem zunanje narave. Italijanski mediji so namreč dvignili precej prahu in povsem razburili predsednika beneške žirije Quentina Tarantina, češ da ne more biti objektiven, ker sta s Coppolo pred leti krajši čas – hodila.

Omenjeni trojici se med širšimi favoriti pridružujejo se premierni film letošnje Mostre, Črni labod Darrena Aranofskega o destruktivni balerini, ki se po morbidnosti in odbojnem naturalizmu zlahka primerja z njegovim Rekviemom za sanje. A za marsikoga zna biti Črni labod že preveč ekstravaganten.

Potem je tu se filmska adaptacija Norveškega gozda (vietnamski režiser Tran Anh Hung) o tragični ljubezenski zgodbi in japonski kulturi samomorov, Essential Killing poljskega režiserja Jerzyja Skolimowskega, skorajda monodrama o begu afganistanskega terorista (Vincent Gallo) skozi evropske gozdove. Spet skoraj brez dialogov, zato pa z neprebavljivimi prizori, kot so umor s krožno žago, nazoren pokol psa in sesanje odraslega moškega na dojki obilne Poljakinje. Gallo, veliki ekscentrik ameriškega filma, je tu na Lidu nedvomno najbolj znano ime, saj je v tekmovalnem delu (poleg kratkega filma) predstavil še svoj lastni izdelek, poetično naslovljen Obljube, zapisane v vodi. In bil, kot z razvpitim Rjavim zajčkom, tarča posmeha med novinarji in kritiki s svojo črno-belo samovšečno in samo sebi namenjeno zgodbo o pogrebniku, ki da obljubo umirajočemu dekletu. V glavni vlogi: Vincent Gallo. Scenarij, režija, montaža in glasba: Vincent Gallo.

Kelly Reichardt, ena glavnih predstavnic ameriškega indie filma, ima verjetno malo možnosti z za zmago s tihim, počasnim, morečim vesternom obledelih barv, povedanim skozi oči ženskih pionirk na oregonski poti. Michelle Williams v glavni vlogi pa bi znala biti ob Natalie Portman (Črni labod) ameriško upanje za igralskega leva.

Kanček luči in barve so v letošnjo Mostro vnesli Francois Ozon z zabavno in vizualno čudovito, a ne pretirano globoko ali katarzično komčno idramo Potiche, Italijani pa so končno zadeli v polno s komedijo La Passione, vrnitev k tisti pravi, tradicionalni italijanski komediji Fellinija in sodobnikov.

Festival se bo končal 11. septembra.