Režiserju aplavz na Lidu sicer ni neznanka, saj je podoben uspeh doživel že s Predmestjem, letos pa se je na "prizorišče zločina" vrnil s Pokrajino št. 2, temačno dramo, prežeto z duhovi (slovenske) preteklosti, nasiljem in seksom.

V primerjavi s Petelinjim zajtrkom to ni eden lahkotnejših izdelkov slovenske kinomatografije. A Möderndorfer pravi, da njegov cilj nikdar ni bil posneti komedijo, ampak le eno: pripovedovati resnico.

Pokrajina št. 2 sicer ne razkriva kakih globljih resnic o povojnih pobojih, temveč se bolj posveti posledicam le-teh in prikaže, kako lahko mrtve in pokopane stvari vplivajo na življenja ljudi danes.

Po prvi projekciji izmed štirih, ki smo si jo ogledali tudi mi, so bili odzivi gledalcev sicer mešani - slišalo se je tudi nekaj žvižgov, treba pa je priznati, da se je precej izgubilo tudi s prevodom. Slovensko premiero bo film doživel na Festivalu slovenskega filma oktobra, mesec dni predtem pa si je Möderndorfer vzel čas tudi za MMC.

Prikazati film na beneškem filmskem festivalu je čast posebne vrste. Kakšni so prvi odzivi po premieri?
Odzivi so bili zelo dobri. Tako pri občinstvu kot pri filmski kritiki. Film je imel na festivalu kar štiri projekcije, ki so bile zelo dobro obiskane. Zelo me veseli, da je sekcija, v katero je bil izbran naš film (Venice Days), letos razglašena za najboljšo sekcijo festivala.

V primerjavi s Petelinjim zajtrkom, ki je bil popolna uspešnica pri gledalcih – kakšen uspeh si lahko obeta Pokrajina št. 2? Tema je sicer težja, a igralci že uveljavljeni med slovenskimi gledalci, seks in nasilje pa baje da se vedno da tržiti ...?
Ko sem pripravljal ta film, nisem niti za hip pomislil na to, kakšen bo odziv pri gledalcih. Želim samo povedati zgodbo, in to po vseh načelih dobre in tekoče filmske dramaturgije. Film razumem kot sredstvo za pripovedovanje resnice. Pa naj se to še tako patetično sliši. Seveda je film lahko tudi zgolj zabava. Nimam nič proti. Se mi zdi pa škoda izgubljati čas za lahkotne komedije. Teh je čisto dovolj v gledališčih.

Glede na to, da ste imeli premiero v Benetkah, si potihem želite, da bi vas film požel tudi nekaj mednarodne pozornosti?
Film je že požel precej mednarodne pozornosti. Beneški festival je najstarejši festival na svetu in zato prisotnost filma na takšnem festivalu avtomatično sproži zanimanje mednarodne filmske javnosti. Film bo brez dvoma imel kar pestro mednarodno življenje. Že pred začetkom festivala nam je uspelo dobiti francoskega prodajnega agenta Wide Managment, pred beneško premiero pa je film dobil tudi italijanskega distributerja.

Film obra vnava temačno, polemično temo, za katero se mi zdi, da je precej tujih gledalcev na beneški projekciji ni mogla razumeti ... Predstavlja to določeno oviro pri mednarodnih festivalih/občinstvu?
Beneški gledalci so zgodbo in sporočilo našega filma zelo dobro razumeli. Sodeč po pogovorih, ki sem jih imel po beneški premieri, so ljudje zelo natančno razumeli, za kakšne povojne dogodke gre. Na pogovoru je nekdo izmed gledalcev celo rekel, da bi morali Italijani posneti tak film, saj je tudi njihova povojna zgodovina polna nerazjasnjenih dogodkov. Tako da očitno ni nobenih ovir pri razumevanju naše zgodbe.

Hollywood verjetno niso vaše sanje ali pač? Zdi se mi, da bi bili nazorni prizori nasilja in seksa za Američane preveč ...
Mislim, da so Američani (ameriški filmarji) pravi mojstri v prikazovanju nasilja. Tudi pri kazanju seksa niso čisto nič nedolžni. Pa saj v resnici ne gre samo za nasilje in seks. Gre za to, kako te elemente v filmski pripovedi uporabiš. Kaj želiš z njimi povedati. Mislim, da smo te elemente v našem filmu pametno uporabili.

Ko smo že pri tem, se zlasti prizori spolnosti in golota zdijo resnično drzni. Še slovenska javnost takih po Hladniku ni vajena. Zakaj se vam je zdelo potrebno iti tako daleč?
Ne vem, če so drzni. So pa na vsak način prepričljivi. Na beneškem festivalu je nekdo rekel, da že dolgo ni videl tako iskrenih in sproščenih ljubezenskih prizorov. Končno gre tudi za ljubezen. Za iskanje ljubezni, in ne samo za seks.

Prijazni vseslovenski striček Janez Hočevar - Rifle, eden bolj priljubljenih mladih igralcev Marko Mandić, umirjena Barbara Cerar, seksapilna Maja Merljak ... Ste imeli točno te igralce v mislih za vloge ali ste morda v kateri izmed vlog sprva videli koga drugega?
Zasedba je pri filmu zelo pomembna. Za film je najpomembneje, da imaš prave in dobre igralce. Sam posvečam zasedbi veliko časa. Od nje je odvisna kakovost filma. Pa ne gre samo za dobre igralce. Gre za to, da so igralci tudi sicer primerni. Psihofizično. Primerni po svojem notranjem svetu. Ja, imel sem več igralcev v mislih. Na koncu sem se odločil za prave.

Ste imeli na Mostri čas tudi za ogled katerega izmed filmov?
Ogledal sem si nekaj zares odličnih filmov: Hooked Adriana Sitaruja, Nowhere Man Patrice Toye, Stella Sylvie Verhedyde ... Sami fantastični filmi. Neizprosni. Sodobni. Z izjemnimi igralskimi dosežki.

Brata Coen imata v zadnjih letih Georgea Clooneyja, Woody Allen Scarlett Johansson, Almodovar Penelope Cruz, Cronenberg Vigga Mortensena ... Kdo bi bil vaša muza, če bi si jo izbrali?
Ne vem. Odvisno od vloge. Pomembno je, da igralca zasedemo tako, da bo čim bolje oblikoval svojo vlogo, da mu bo znotraj lika in samega sebe uspelo ustvariti prepričljivo igralsko kreacijo. Rad delam z vsemi slovenskimi igralci. Imam jih rad. Brez njih ne bi vedel, kaj bi počel v življenju. Igralce je treba imeti iskreno rad. Njihova umetnost je vredna občudovanja. Umetnost, ki je hkrati življenje.

Kateri film in igralec, ki ste jih videli v zadnjem času v kinu, vas je res navdušil?
Navdušil me je film Hooked Adriana Sitaruja, .... Igralec pa Marko Mandić v filmu Pokrajina št. 2

Skupaj s kolegi, kot so Cvitkovič, Kutin, Lapajne ..., vas omenjajo kot "up za prihodnost slovenskega filma". Breme ali iziv?
Sem v tistih letih, ko je malce smešno, če si še vedno up. Izzivi pa me zanimajo. Ampak samo kot del ustvarjalnega procesa.

Kaja Sajovic