Sorodna novica 13 nominacij za muzikal Emilia Pérez, nominirana tudi slovenska manjšinska koprodukcija

Ameriška Akademija filmskih znanosti in umetnosti je razglasila letošnje oskarjevske nominirance, med katerimi je v kategoriji za najboljši kratkometražni igrani film tudi hrvaško-bolgarsko-francosko-slovenska koprodukcija. Slovenski koproducent filma scenarista in režiserja Nebojše Slijepčevića je Studio Virc (zanj Boštjan Virc), avtorski del iz Slovenije pa predstavlja direktor fotografije Gregor Božič. Glavni producent je hrvaška produkcijska hiša Antitalent, med sofinancerji je tudi Slovenski filmski center (SFC).

V približno 13 minut trajajočem filmu igrajo Goran Bogdan, Alexis Manenti, Dragan Mićanović, Silvio Mumelaš in Nebojša Pop Tasić, ki od leta 1992 živi in dela v Sloveniji. Kratkometražec, v izvirniku naslovljen Čovjek koji nije mogao šutjeti, temelji na resničnem dogodku med vojno v nekdanji Jugoslaviji leta 1993. Potniški vlak so na poti iz Beograda v Bar napadle srbske paravojaške sile. Vojaki so se spravili na nedolžne civiliste in le eden od 500 potnikov se jim je upal zoperstaviti, kar pa je plačal z življenjem. Film je oskarjevske nominacije deležen prav v letu, ko zaznamujemo 30 let od genocida v Srebrenici.

Mož, ki ni mogel molčati je bil do zdaj na ogled na več kot 80 festivalih po vsem svetu, vključno s torontskim filmskim festivalom, Manhattan Short, PÖFF Shorts v Talinu, Filmskem festivalu v Stockholmu, francoskem Festival du Nouveau Cinéma in množici drugih. Film se že zdaj ponaša z več lovorikami, med drugim je bil nagrajen z zlato palmo za najboljši kratki film na festivalu v Cannesu, nagrado Evropske filmske akademije (EFA) za najboljši kratki film, grand prix mesta Melbourne za najboljši kratki film na Mednarodnem filmskem festivalu v Melbournu (MIFF), Gregor Božič pa je prejel nagrade za najboljšo fotografijo na bukareškem festivalu kratkega filma in bil deležen posebne omembe žirije za najboljšo fotografijo na Festivalu slovenskega filma (FSF).

Po razglasitvi nominirancev smo se pogovarjali z Boštjanom Vircem. Vabljeni k branju intervjuja!

Pred kratkim je bilo naznanjeno, da je film v ožjem izboru za oskarjevsko nominacijo. Ste nominacijo tudi dejansko pričakovali?
Že z zlato palmo v Cannesu spomladi je bil ustvarjen momentum, za katerega se zdi, da ga nič ne ustavi. Film je bil sprejet na več kot 100 festivalov, dobil je evropsko filmsko nagrado, čakamo še morebitno nominacijo za francoskega cezarja. Lahko govorimo tudi o metafiziki, ampak dejansko je celotna ožja ekipa pričakovala nominacijo. In tudi hrvaški producent Danijel Pek ni dovolil dvoma o naših pogovorih! Seveda pa ni šlo samo za pozitivne misli – že za ožji izbor je bilo vloženega ogromno dela z oskarjevsko kampanjo, ki jo je sofinanciralo tudi slovensko ministrstvo za kulturo.

Film je že prejel zlato palmo in evropsko filmsko nagrado (EFA). Kaj bi vam pomenilo, da bi temu naboru dodali še oskarja? Menite, da bo film zaradi že prejetih nagrad obveljal tudi za oskarjevskega favorita?
Oskar je še zadnja stopnica, višje ne gre. Je kot zlata medalja na olimpijskih igrah in lahko si predstavljate pomen oskarja za vsakega filmskega ustvarjalca. Oskarji so ameriška igra s svojimi pravili, kjer že prejete evropske lovorike ne pomenijo prav veliko.

Film je nastal v hrvaško-bolgarsko-francosko-slovenski koprodukciji. Kako je potekalo vaše sodelovanje? In kako je na splošno potekalo snemanje filma z vidika vaše producentske hiše?
Kot producent sem do zdaj koproduciral s 14 državami, ampak tole sodelovanje je bilo res eno lepših tako v poslovnem kot v človeškem smislu. Celotna produkcija je potekala zelo gladko, kar ni povsem običajno. In predvsem je šlo zelo hitro – snemanje je bilo januarja, maja pa smo že bili v Cannesu. Prvotna lokacija snemanja je bila mišljena na južni strani bohinjskega predora, a se je zaradi zamud pri financiranju celoten film posnel v železniški remizi v Zagrebu.

Gre torej za koprodukcijo štirih držav. Do katere mere je Mož, ki ni mogel molčati slovenski film?
Film je slovenski tako v smislu solastništva nad filmom kot v smislu soavtorstva. Film je finančno podprl Slovenski filmski center, Gregor Božič je bil direktor fotografije, eno od vlog je odigral Nebojša Pop Tasić. Slovenska produkcijska hiša je Studio Virc, jaz sem producent, pri čemer bi poudaril še vlogo obeh mojih produkcijskih sodelavk Nataše Vugrinec in Mateje Jerman.

Kakšna je bila na film vezana kampanja Studia Virc pred razglasitvijo nominacij in kaj še načrtujete do podelitve?
Vsi producenti filma – hrvaški, francoski, bolgarski in jaz – smo bili dejavno vključeni v celotno kampanjo in imamo tudi stalno koordinacijo ter svojo skupino na WhatsAppu. Kjer je bilo danes po nominaciji še posebej živahno (nasmešek). Kot sem omenil, je kampanjo sofinanciralo tudi slovensko ministrstvo za kulturo. Večino kampanje smo že opravili – in plačali –, zdaj predvsem delamo še dodatne projekcije za člane akademije v ZDA ob prisotnosti režiserja Nebojše Slijepčevića in publiciteti v strokovnih ameriških filmskih medijih.

Je že znano, kdo iz slovenskega dela ekipe bo odpotoval na podelitev v Los Angeles?
Ne, ni še znano. Niti še ne vemo, koliko članov celotne ekipe bo lahko prisotnih in pod kakšnimi pogoji. Teater Dolby v Hollywoodu, kjer poteka podelitev, ima sicer 3400 sedežev. Ampak glede na to, da se tam zbere svetovna ameriška smetana, je jasno, da je težko priti do sedežev.

Tudi glede na to, da gre za kratki film, v njem ni natančneje predstavljen kontekst dogajanja. Kolikšna je po vašem mnenju seznanjenost članov žirije, ki ne izvirajo s tega območja, s takratnim tukajšnjim dogajanjem?
Čisto zares je film narejen tako, da kontekst ni važen. Važno je, da prinaša univerzalno razumljive moralne dileme in tako so ga člani Akademije tudi razumeli.

V kategoriji za najboljši kratki film so nominirani še A Lien, Anuja, I'm Not A Robot in The Last Ranger. Ste jih že videli in kaj vam v tem primeru pomeni biti v takšni družbi?
Nominirani kratki filmi so bili vsi prisotni na letošnjih festivalih, kjer smo se srečevali z njihovimi avtorji oziroma družili. Moj osebni favorit je bil sicer palestinski film An Orange from Jaffa, ki je bil uvrščen v ožji izbor, a žal ni bil nominiran.