Celovečerni prvenec hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović, psihološka družinska drama Morena, se je premierno predstavila na svetovnem odru – s krstno projekcijo v programu 15 dni režiserjev filmskega festivala v Cannesu, kjer je na koncu osvojila tudi glavno nagrado: priznanje zlata kamera, ki ga dobi najboljši prvenec v kateri koli od tekmovalnih kategorij. (Za priznanje se je potegovalo 31 naslovov, tudi Telesce Laure Samani, še ena slovenska manjšinska koprodukcija, ki tekmuje na FSF-ju.)

Režiserka je, kot smo lahko izvedeli na slovenski premieri filma na portoroškem festivalu, šest dni po projekciji v Cannesu rodila, še en dan za tem pa osvojila zlato kamero. "Če bi se kaj takega znašlo v filmskem scenariju, bi se nam zdelo pretiravanje,“ se je pošalil Jožko Rutar, ki je v Portorožu zastopal slovenski del ekipe Morene. Antoneta Alamat Kusijanović se tudi slovenske premiere namreč ni mogla udeležiti.

Morena je bila izrazito pisana koprodukcija: film je nastal v sodelovanju Hrvaške, Brazilije, ZDA in Slovenije, pri čemer sta slovenska koproducenta Jožko Rutar (SPOK Films) in Miha Černec (Staragara). Rutarja je hrvaški producent Danijel Pek k projektu povabil tudi zato, ker si je v tem mednarodnem naboru sodelavcev "želel nekoga, ki bi bil malo bližje domu“.

Dogovor za sodelovanje z Jožkom Rutarjem so uradno sklenili leta 2018 na festivalu v Cannesu. V tistih dneh je k sodelovanju pristopilo tudi podjetje Sikelia Productions, produkcijska hiša Martina Scorseseja. "Na tisti točki še nismo vedeli, v kolikšni meri bomo lahko vključili tuje partnerje, smo pa od samega začetka hoteli delati z določenimi ustvarjalci iz Slovenije, denimo z oblikovalcem zvoka Julijem Zornikom in koloristom Emilom Svetlikom,“ se začetka sodelovanja s Slovenijo spominja Danijel Pek. "Zaradi koprodukcije smo lahko vključili še Mitjo Ličena kot dodatnega snemalca in še nekaj zelo dragocenih sodelavcev.“

Za velike filme je treba razmišljati velikopotezno
Če hočemo v naši regiji snemati filme z velikim mednarodnim dosegom, bo treba razmišljati velikopotezno, opozarja Pek. "Pri tem filmu so sodelovale štiri države, šest produkcijskih hiš in ustvarjalci z vseh vetrov: novozelandski igralec, danska igralka, francoska snemalka in skladatelj, slovenski snemalec … Vsak od teh ljudi k projektu prinese svoje izkušnje in te pripomorejo k boljšemu filmu, kot pa bi bil, če bi ga posnel majhen krog ljudi, ki se poznamo med seboj in smo navajeni delati na določen način.“

Rutar dodaja: "Zahodnjaki včasih na nas gledajo malce zviška, nato pa ugotovijo, da imamo na tem koncu sveta izredne avtorje in strokovnjake. Vsak taki projekt odpira vrata za naprej ter postavlja Hrvaško in Slovenijo na mednarodni zemljevid dobrih partnerjev."

Po slovenski plati so film finančno podprli SFC, RTV Slovenija, Filmski studio Viba Film, financiran je bil tudi iz sheme denarnih povračil za tuje produkcije, ki jo izvajata ministrstvo za kulturo in SFC.

Čeprav je Morena režiserkin celovečerni prvenec, pa stoji na ramenih njenega prejšnjega velikega dosežka: kratki film V modrino (2017) je bil nominiran za študentskega oskarja ter nagrajen na festivalih v Berlinu in Sarajevu. V obeh v glavni vlogi nastopi Gracija Filipović in oba sta postavljena pred slikovito kuliso Jadranskega morja. "Pri filmu V modrino je Antoneta vsekakor dobila izkušnjo podvodnega snemanja in videla, česa vsega je sposobna Gracija,“ je pojasnil Pek. "Zato je celovečerni film pisala že z glavno igralko v mislih.“

Zalogaj je bil kljub temu ogromen: "Snemanje ob morju oz. v morju vsaj podvoji čas, ki bo potreben, in podvoji količino dela v primerjavi z enakim rezultatom na kopnem. Snemali smo na treh različnih lokacijah na Kornatih, pa tudi v studiu in v bazenu. Prizore v podvodni jami smo snemali na lokaciji, do katere se je dalo priti samo s čolnom; neverjetno zahteven film je bil. Če bi imeli samo toliko sredstev, kolikor jih lahko zbere običajna, 'majhna' koprodukcija, ga nikoli ne bi mogli posneti.“

Koronska zamuda, ki je pripeljala do čisto novega filma
In to še ni vse: v poprodukciji je bilo v studiu treba na novo posneti skoraj vse dialoge, saj igralci, ki so bili pred kamero večino časa v kopalkah, niso mogli biti primerno ozvočeni, posnetke pa so motili tudi zvoki morja, motornih čolnov in podobnega. Ta ogromni podvig, za katerega so igralci morali priti v Ljubljano, je – tako kot poprodukcijo slike – v celoti izpeljala slovenska ekipa.

Poprodukcijo je v zadnji etapi ustavil še lanski izbruh epidemije. "Marca lani smo delo že skoraj končali, potem pa je bilo treba vse iznenada prekiniti,“ se spominja Rutar. "Zadnji dan pred zaprtjem, 13. marca, sem Antoneto sam odpeljal do mejnega prehoda.“

Delo je nato terjalo toliko časa, da se je ekipa ob vrnitvi k projektu odločila za velike spremembe v montaži. "Proti koncu leta 2020 smo tako rekoč začeli znova. Antoneta, ki je velika perfekcionistka, je v vmesnem času dobila distanco do materiala in se odločila film premontirati – na boljše. Pred covidom-19 smo poskušali še ujeti festival v Cannesu 2020, potem ko je ta odpadel, pa smo dobili nepričakovani čas za razmislek.“

Iz Dubrovnika v Ameriko
V Dubrovniku rojena Antoneta Alamat Kusijanović je po študiju v Zagrebu izobraževanje nadaljevala na univerzi Columbia. Njen prvenec se vrača k morski sinjini njenega otroštva: morje je pribežališče in prostor svobode za njeno protagonistko Julijo (Gracija Filipović). Film se ponaša z nekaj izjemnimi prizori podvodnega potapljanja in lova na morene, agresivne prebivalke skalnatih obal s strupenim ugrizom. Direktorica fotografije je bila Hélène Louvart (Srečen kot Lazzaro, Nikoli redko včasih vedno). V srcu zgodbe je napetost v odnosu med Julijo in njenim gospodovalnim očetom Antejem (Leon Lučev), ki "najbolje ve, kaj je dobro za njegovo hčer", čeprav pogosto pozabi, da je dekle na pragu odraslosti, in jo, kadar ne laja ukazov, sili deklamirati poezijo pred družinskimi obiski. Trenja se razrastejo tudi v Antejev odnos z Julijino mamo Nelo (danska igralka srbskega rodu Danica Ćurčić), pa čeprav ta nenehno išče spravljive izgovore za moževo popadljivost.

Raj na razprodaji
Katalizator za njihovo soočenje bo prihod milijonarja Javierja (Cliff Curtis), Antejevega starega prijatelja, ki se zanima za nakup zemlje in gradnjo turističnega letovišča v njihovem koščku raja. Svetovljanski Javier je diametralno nasprotje Antejeve patriarhalne zadrtosti; niti trudi se ne skrivati svoje zaljubljenosti v Nelo, ki "si zasluži kaj boljšega" od moževih izpadov jeze. V Juliji gost podpihuje sanje o študiju na Harvardu in pobegu z zakotnega otoka. Tako mama kot hčerka prišleka gledata vse bolj zaljubljeno, kar je Ante prisiljen prenašati, če hoče izpeljati največji posel v svojem življenju. Kljub ugovoru vaščanov namreč namerava prodati zemljo, na kateri so pred leti v boju z požarom umrli mladi gasilci.

Film je zelo "hrvaški“, je po slovenski premieri za MMC pojasnil Pek, „ampak ne zaradi Antejeve patriarhalnosti, pač pa zaradi motiva razprodaje ozemlja, razprodaje dediščine, ki smo jo dobili v varstvo od prejšnjih generacij. To pa bi res lahko opredelili kot kulturološko dimenzijo.“

Motiv psihičnega nasilja v družini se mu po drugi strani zdi univerzalen. "Družinski odnosi so po celem svetu precej podobni, ne glede na narodnost in družbeno pripadnost. Čisto vseeno je, ali je nasilje starejših in močnejših v družini pogojeno s kulturološkimi okoliščinami ali osebnostnimi lastnostmi – v obeh primerih je enako škodljivo za žrtve. Zato se mi zdi, da film enako učinkuje povsod po svetu, vsaj po reakcijah občinstva sodeč. Od nikogar še nisem dobil komentarja, da je Ante 'tipičen balkanski moški'. V vseh kulturah imamo agresivne, avtoritarne posameznike.“

V liku Javierja je v Pekovih očeh poosebitev tujega kapitala. "Možak je šarmanten in zapeljiv, saj ima kultivirano ozadje in višji družbeni položaj od svojih gostiteljev. A prišel je uživat v raju in od njega vzeti točno to, kar mu ustreza. Kolonializem je tukaj čisto primeren izraz. Nela precej pronicljivo pripomni, da v trenutku, ko stopi na letalo, pozabi na njih.“

Film mojstrsko ponazori klavstrofobijo življenja v zaprtem okolju in pod budnim očetom dušeče avtoritete; izkušnja je še toliko hujša za najstnico, ki se ji tako rekoč pred očmi zapirajo vrata v boljšo prihodnost. Gracija Filipović lik Julije popelje onkraj klišeja namrgodene najstnice; z minimalnimi igralskimi sredstvi sugerira, da se pod navidezno pasivnostjo skriva sila narave, ki se ne bo pustila kar tako utišati.

Enako lahko verjetno zapišemo za Antoneto Alamat Kusijanović: avtorica, ki bo svoj naslednji projekt v celoti posnela v ameriški produkciji (in zanj bojda že piše scenarij), je ime, za katero bomo prav gotovo še slišali.