A naj bom konkretnejši: v letu, ki je dalo toliko odličnih filmov, od presežkov v svetovni produkciji sodobnega avtorskega filma, del kot so Pogled tišine Joshue Oppenheimerja, Pleme Miroslava Slabošpickega, Ida Pawla Pawlikowskega in Mladost Paola Sorrentina, pa vse do bolj krajevnih junakov, kot so Kosec Zvonimirja Jurića, Zenit Daliborja Matanića ali Dom Metoda Pevca, bi se resnično težko odločil zgolj za enega, ki bi ga povzdignili nad ostale. Menim namreč, da bi si v določenem pogledu celo pravkar vzletela Vojna zvezd lahko prislužila tovrstno nominacijo, saj vztrajno polni iz leta v leto vse bolj prazne kinodvorane in s tem vzbuja up, da klasični kinopredstavi le še ni odbila zadnja ura.

Kljubovanje vse bolj nevzdržnim razmeram
A če imam z izborom enega težave, pa nasprotno brez kakršnega koli pomisleka in dvoma za svojega kolektivnega junaka pravkar zaključujočega se leta razglasim ustvarjalke in ustvarjalce slovenskega filma. Ne zaradi domoljubnih vzgibov, še manj narodnega ponosa – pač pa preprosto zaradi dejstva, da v njim vse bolj nenaklonjenem okolju in sredi vse bolj nevzdržnih razmer kljubujejo in ustvarjajo z nezmanjšanim žarom, pri čemer pa so letos s svojimi deli izpričali celo presežek drznosti, poguma in, zakaj pa ne, tudi predrznosti.

A naj bom konkretnejši. V letih, zdaj že kar številnih, ko bi zaradi vladnega varčevanja pri javnih izdatkih, še prav posebej tistih, ki zadevajo področje filma, pričakovali, da bo domača produkcija poskušala preživeti v nekakšni ustvarjalni hibernaciji, pa nas je ta letos presenetila na polni črti. Ozrimo se samo k Festivalu slovenskega filma, ki so ga morali kljub izpadu nekaterih ključnih del iz letošnje produkcije – Škafarjeve Mame, Virčevega Huston, težave imamo in Omerzujevega Družinskega filma – zaradi velikega števila letos produciranih del podaljšati za en dan.

Odmik od siceršnjega intimizma
Toda množičnost produkcije, dejstvo, da se slovenski filmski ustvarjalci očitno nočejo predati malodušju, temveč se prav s svojo ustvarjalnostjo borijo pro temu, še zdaleč ni bil edini moment, s katerim nas je presenetila letošnja domača filmska bera. Še veliko bolj je v tem pogledu izstopala drznost domačih ustvarjalcev. Drznost, ki jim je, tako kot Metodu Pevcu pri njegovem čudovitem dokumentarcu Dom, omogočila, da se lotijo perečih družbenih problemov in s tem naredijo velik korak vstran od za slovenski film sicer tako značilnega intimizma.

Ali pa taka, s katero so letos kar številni avtorji – od "veterana" Matevža Luzarja do debitantov, kot sta Tomaž Gorkič in Matej Nahtigal – v slovenski film ne le dokončno vpeljali žanrske forme, od krimikomedije prek grozljivke do prvič videnega filma noir, pač pa se z njo tudi posrečeno in inovativno poigrali. Kar poglejmo: še v mednarodnem prostoru težko najdemo dela, kjer bi v tradicionalno moškem žanru, kakršen je kriminalni film, glavno vlogo prevzeli ženski liki, kot se to zgodi v Luzarjevem delu Dekleta ne jočejo.

Še drznejši pa se zdi, da so bili fantje iz Zasavja, ustvarjalna ekipa, zbrana okrog Mateja Nahtigala in Zorana Benčiča, saj jim je uspelo žanrski filma noir vpeti v izrazito krajevno okolje in vanj vnesti za slednje značilno tematiko. Za konec pa nikakor ne gre spregledati prispevka domačih producentov, ki v teh, zanje resnično nemogočih časih delujejo premišljeno in smelo, saj podpirajo tako zrele avtorje kot debitante, pri tem pa se podajajo tudi v skrbno izbrane in v mednarodnem prostoru nadvse odmevne manjšinske produkcije, ki slovenski kinematografiji, ob minimalnem vložku, lahko na dolgi rok resnično veliko prinesejo.

Zaradi vsega tega se zdi slovenski film ter vsi, ki ga tako ali drugače ustvarjajo, pravi in predvsem nesporni junak našega časa.

Denis Valič; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).