primorski kulturni dediščini in prevajalec.

Predlani so Sterleta na Valu 202 gostili v oddaji Nedeljski gost. V pogovoru se je ozrl tudi na svoje prevajalsko delo, domačo knjižnico in domači vrt, na pridelke, na katere je bil zelo ponosen.

Neandertalčeva piščal, Najstarejše kolo na Krasu, Pastirske hiške na Krasu, Šola pod fašizmom ... To je le nekaj naslovov bogatega opusa dokumentarnih oddaj in filmov novinarja in scenarista Jadrana Sterleta, ki je bil prepričan, da bi morali bolj ceniti preteklost in svoje izročilo, da bi morali biti ponosni na najstarejšo iglo, prvo kolo, neandertalčevo piščal in pastirsko hišo.

V ponedeljek od 11. ure naprej bo v avli slovenske javne televizije odprta žalna knjiga.

Jadran Sterle se je po študiju svetovne književnosti in filozofije zaposlil na RTV Slovenija in je bil zvest televiziji vse do konca življenja. Po urednikovanju študentskega časopisa Tribuna je na TV Ljubljana v službi za mednarodne odnose pri vodji Mihu Riglu urejeval radijski in televizijski tedenski bilten, namenjen javnim medijem in že takrat objavljal poglobljena, premišljena besedila.

V študentskih letih se je navduševal za duhovno in civilizacijsko revolucijo, ki bi spremenila razmerja v civilizaciji zahodnega človeka, ki se je vse preveč spreminjala v civilizacijo moči, denarja, izkoriščanja. Del mladostnega, študijskega obdobja je preživel na Kubi in v Mehiki (1977-1979), drža revolucionarja, ki plava proti toku, je zaznamovala vse njegovo poznejše življenje in delo. Kot štipendist mednarodne štipendije ZAMPTES-a je postal član Kulturne redakcije TV Ljubljana in kmalu postal urednik tedenske oddaje Ne prezrite (v alternaciji z Natašo Assejev). Tu se je izkazalo njegovo svetovljanstvo, saj je redno poročal o kulturnih dogodkih v Evropi in po svetu. K temu mu je pomagalo aktivno znanje francoščine, italijanščine, angleščine, španščine. Takrat je začel tudi prevajati literarna dela (roman Nobelovega nagrajenca Aleja Carpentiera »Kraljestvo tega sveta«, Prešernova založba, 1982). Njegove intelektualne usmeritve so obetale sodobno oblikovanega, neideološkega intelektualca, kar potrjujejo tudi njegove televizijske, časopisne in literarne stvaritve.

Kmalu je v kulturni redakciji zavzel ustvarjalno mesto v osrednjih kulturnih TV-oddajah, kot so bile Kulturne diagonale, Oči kritike, Forum, vodil je osrednjo mozaično oddajo Osmi dan. Redno je novinarsko poročal z vseh pomembnejših kulturnih dogodkov v Sloveniji in Jugoslaviji ter oblikoval prve reportaže s področja humanistike. Po znanem novinarju in uredniku Jožetu Hudečku je leta 1984 prevzel urednikovanje Kulturne redakcije TV Ljubljana ter opravljal delo urednika do leta 1988. V tem obdobju se je izoblikoval v vsestranskega poznavalca slovenske kulturne dediščine.

Arheologija, filozofija, etnologija, zgodovina, skozi te teme je v svojih oddajah in filmih postavljal na ogled in v premislek človeka kot zgodovinsko bitje ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi tam, kjer so se pisale velike zgodbe človeške civilizacije: v Etiopiji, Keniji, Veliki Britaniji, na Kubi. Sledila je vrsta reportaž iz sveta, iz Brazilije, Španije, Baskije, Kenije, Avstrije, itd.), konec 90. let pa je začel serijo izjemno odmevnih oddaj z naslovom Humanistika, ki jo je ustvarjal kot scenarist, mnogokrat kot režiser in voditelj skoraj deset let. V tem času je ustvaril nekaj izjemnih dokumentarnih dosežkov – na prvem mestu sta gotovo dokumentarec o najstarejšem glasbilu na svetu – o neandertalčevi piščali (1997-2007), in dokumentarec o najstarejšem kolesu na svetu (2002), s prvimi dokumentarnimi posnetki pettisočletnega kolesa. V tem času je ustvarjal tudi tedensko studijsko oddajo »Zgodbe o knjigah«, kjer je v okrog 70 oddajah predstavljal izključno slovenske avtorje humanističnih del s področja zgodovine, filozofije, etnologije, arheologije, umetnostne zgodovine itd. V tem času je v seriji Humanistika intenzivno spremljal arheološka izkopavanja na slovenskem ozemlju (gradnja avtocestnega križa) ter podajal javnosti na novo odkrito prazgodovinsko podobo zdaj slovenskega ozemlja. Prvi je prikazal zgodovino slovenskega ribištva na Tržaški obali (izjemno odmevna serija z naslovnim dokumentarcem o najstarejšem lesenem plovilu v Evropi – čupi v filmu »Korenine slovenskega morja«). Prvi je na sodoben način prikazal fašistično nasilje nad Primorci ter posegel v zgodovino Primorske.

Primorska in Kras sta bila sploh njegova posebna ljubezen, kot rojak je zgodbe teh krajev občutil in interpretiral s posebno subtilnostjo. Tako so nastali filmi, v katerih se pred gledalci izriše in občuti davno minuli čas, katerega dih in pečat pa vendarle segata vse v današnje dni, v kulturo vsakdana, v izročilo za prihodnost. Prav v tem je izjemnost Sterletovega opusa, ki ga zaznamujejo filmi, kot so Pozimi se dela sol, Neandertalčeva piščal, Najstarejše kolo na svetu, Korenine slovenskega morja, Kras med obema vojnama, Osvatina, poganski ogenj, Viktor Saksida, potohodec s Krasa, Dežela starih bardov, Med hribi kačjih glav, Jelenk, sveta gora starovercev, Šola pod fašizmom, Kamnita dediščina Krasa, Sveta voda Uročka, Mreže spomina, v zadnjih letih posebno odmevna Primorska himna in Biblija oživljena, ter mnogi drugi izmed blizu stotih, v katerih z izjemno prepričljivostjo tke podobe preteklosti in jim daje doživeto vrednost človeškega bitja in bivanja v prostoru in času. Temu klicu je sledil tudi v izjemni sliki časa v filmu Komuna G7. Kot izkušen scenarist in novinar je prinašal na ekrane zgodbe, ob katerih se Slovenci počutimo na svojih prostorih doma. Njegovi filmi o rodnem Krasu in Primorski so bili izjemno dobro sprejeti, zato so mu tudi podelili častno nagrado Srečka Kosovela v Sežani (2009) in naziv osebnost Primorske avgusta 2012. Za svoje delo je prejel tudi odmevno nagrado mednarodnega filmskega festivala Primus, za cikel filmov, ki se posvečajo zgodovini Slovencev od Rimljanov naprej.

Leta 2014 je bil dobitnik RTV priznanja za izjemne dosežke. Njegove televizijske stvaritve so postale intelektualna referenca tako med šolajočo se mladino kot v strokovnih krogih (recimo dokumentarni film o restavriranju Biblije »Biblija oživljena« 2009-2013), z vrsto etnoloških filmov o kraški kulturni dediščini (zlasti dokumentarno-igrani film »Pastirske hiške na Krasu«) pa je pomembno vplival na pravo malo renesanso kulturnega ozaveščanja na Krasu in širše na Primorskem. S prefinjenim občutkom za nacionalno pomembne vsebine je marsikje oblikoval in spodbudil zgodovinski spomin kot nepogrešljivi del kulturne identitete slovenskega naroda. Mnogo njegovih dokumentarcev je odmevalo tudi v dnevnem časopisju ter na radijskih valovih in tako prispevalo k ugledu naše TV-hiše. Z več kot desetimi književnimi prevodi (predvsem iz španskega jezika) pa je postal tudi ugleden in bran prevajalec.