Nagrado za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo letos društvo podeljuje prvič, je Drolčevi izročil predsednik društva Klemen Dvornik. V obrazložitvi je uporabil besede Vlada

Škafarja: "Štefka Drolc je v slovenski film prinesla preprostost in milino." V ti dve lastnosti "se je filmska kamera vselej zlahka zaljubila", je dodal. Štefka Drolc je mati slovenskega filma, tako klasičnega – Na klancu – kot modernega – Na papirnatih avionih, je še dejal predsednik društva filmskih režiserjev ob izročitvi nagrade, ki so jo poimenovalo po igralcu Bertu Sotlarju.
Gledališka in filmska igralka je ob prejemu nagrade dejala, da jo je vabilo na podelitev nagrade presenetilo in ganilo. Sama ni mnenja, da je veliko prispevala k filmu, "a nekaj je bilo", je povedala.
Slovenskemu filmu želi odprto pot
Nagrado so ji izročili v Slovenski kinoteki med projekcijama filmov režiserja Vojka Duletiča Na klancu in Deseti brat. Kot je dejala Drolčeva, je film Na klancu močno čutila, predvsem zgovorni so se ji zdeli obrazi in oči kolegov. "Nekaj stavkov pa je izgovorjenih tudi za današnji čas, saj bolj kot kdaj koli prej bolijo", je dodala in slovenskemu filmu zaželela odprto pot v prikazovanju lepih, pretresljivih in predvsem spodbudnih zgodb.

Nepozabni ženski liki
Prireditev je potekala v sklopu večera Slovenskega filmskega arhiva. Po besedah Marte Rau Selič iz filmskega arhiva smo lahko Slovenci Drolčevi hvaležni za nepozabne like žensk, ki jih je upodabljala še posebej ob Duletiču. Njegov film Na Klancu je nekoč odpiral vprašanja, ali je človekova pot determinirana s klancem navzgor oziroma navzdol. Danes, kot je menila Rau Seličeva, "vemo, da ni tako, tudi zaradi ustvarjalcev, kot je Drolčeva".
Dober igralec takrat, ko začutiš vlogo
Drolčeva je v letu 2013 slavila 90. rojstni dan. Čeprav je bila gledališka igralka, je bila tesno povezana tudi s filmom, sploh z začetki slovenskega filma – odigrala je vlogo Tildice v film Na svoji zemlji. Med drugim je igrala tudi v filmih Cvetje v jeseni in Iskanja Matjaža Klopčiča ter Naš avto Františka Čapa. V sezoni 1947/48 je delala pri Triglav filmu v Ljubljani.
O razlikah med igranjem na filmu in na odru je nedavno dejala: "Menim, da v igri na filmu ali na odru ni velike razlike, če je igralec dober, če dobi vlogo, ki jo začuti. Seveda so razlike, a v svojem jedru je dober igralec lahko dober v obeh medijih."
Za svoje delo je prejela številna priznanja, med njimi Borštnikov prstan leta 1983 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2009.