Manifestacija Maribor 2012: Evropska prestolnica kulture nas je med letom razvajala z bogato programsko ponudbo, ki so ji pečat dajale predvsem premierne izvedbe projektov domačih ustvarjalcev z različnih področij. In prav z enim tovrstnih projektov, z glasbeno-scensko predstavo Placebo ali Komu potok solz ne lije avtorice Karmine Šilec, ki je po mnenju številnih obveljala celo za enega nespornih vrhuncev celotne manifestacije, se bomo po zaslugi RTV Slovenija lahko srečali znova.
Na 2. programu RTV Slovenija si je bilo mogoče v soboto ogledati posnetek omenjenega scenskega koncerta v 14 slikah, ki ga je za televizijo avtorsko pripravil domači dokumentarist Rudi Uran, prav tako avtor izvrstnega dokumentarca o nastajanju te predstave (istega naslova kot sama predstava).
Projektu, ki je konceptualno, v največji meri pa tudi izvedbeno delo Karmine Šilec (ta je namreč poskrbela za režijo, sceno, delno gibalne elemente in seveda za glasbo), uveljavljene domače dirigentke in umetniške voditeljice zbora Carmina Slovenica, je pripadla čast programskega uvoda v Evropsko prestolnico kulture. Premierno je bil namreč izveden januarja letošnjega leta v dodobra "predelani" mariborski Unionski dvorani (gledalci in izvajalci so zamenjali svoja običajna mesta), rodil pa se je v produkciji Carmine Slovenice ter koprodukciji z zavodom MARIBOR 2012 - Evropska prestolnica kulture, Slovensko filharmonijo, Cankarjevim domom in festivalom Choregie - Novoglasbeno gledališče.

Kompleksnost in lepota odrske celote
Vsi ti podatki le kaj malo povedo o sublimni izkušnji, ki jo gledalcu ponudi ta domišljeni preplet glasbe, plesa, giba, poezije, refleksije in igre. Nesporno dejstvo je, da Karmina Šilec s svojim konceptom glasbenega gledališča, ki zavrača konvencionalne razmejitve ter inovativno posega tako na področje glasbene izvedbe kot tudi uprizoritvenih umetnosti, gledalcu ponuja nekaj, kar ga sprva morda osupne, preseneti. A takoj, ko se znebi ujetosti v konvencije, ko se preneha spraševati, ali prisostvuje izvedbi zborovske skladbe ali gledališki predstavi, se pred njim vsi ti elementi zlijejo v odrsko celoto, katere kompleksnost in lepota bosta le malokaterega gledalca pustili indiferentnega.
Meditacija, ki se širi iz izhodišča o ženski - materi
Morda bi lahko rekli, da rdečo nit predstave predstavlja meditacija o ženski - materi in materinski ljubezni. Izhodišče za to meditacijo je Karmina Šilec našla v liku Device Marije, prototipu materinske ljubezni. A lik Device Marije, Matere božje, Jezusove matere ji je resnično le izhodišče za široko zastavljeno refleksijo, ki seže tudi onkraj zahodne krščanske civilizacije, in sicer tako prek tematizacije položaja ženske v islamu kot posredno tudi prek poezije Hafisa. Na tekstovni ravni se ta meditacija napaja še pri poeziji Paula Valeryja, Antonina Arauda, Walta Whitmana, evangelijih, ne nazadnje pa tudi teoretskih refleksijah Jacquesa Derridaja, Julije Kristeve in Jean-Luc Nancyja. Glasbeno predstavo določa izvedba Pergolesijeve Stabat Mater, morda ene najlepših kompozicij baroka, ki predstavo spremlja skoraj od samega začetka do konca, ob njej pa so v predstavo vključene še skladbe številnih drugih avtorjev, od Pergolesijevih sodobnikov, kot sta Vivaldi in Bach, do sodobnih skladateljev, kot sta J. Cooper in Peteris Vasks, ne nazadnje pa tudi Karmina Šilec in Tom Waits, čigar Chocolate Jesus v izvedbi kontratenorista Bernharda Landauerja je preprosto odličen.
Izrazit avtorski filmski pogled
Opozoriti velja tudi na dejstvo, da posnetek predstave Placebo, ki si ga bomo lahko ogledali nocoj, v največji meri odstopa od tovrstne standardne televizijske produkcije. Rudi Uran s svojim izrazito avtorskim pristopom namreč izkoristi vse izrazne možnosti filmskega jezika, od fragmentacije scenskega prostora, do ekspresivne rabe velikega plana in domišljene montaže. Tako lahko rečemo, da se nocojšnji posnetek močno dviga na siceršnje televizijske standarde.
Posnetek projekta Placebo, ki v latinščini pomeni "ugajal bom", nam tako omogoča seznanitev z enim nedvomno najbolj inovativnih in svežih pristopov k izvedbi zborovske glasbe, projektom, ki ruši konvencije ter ob tem vzpostavlja nov prostor za artikulacijo lepote in refleksije.
Denis Valič