Igralec je po dolgotrajni bolezni umrl v losangeleški bolnišnici. Brando je igral v več kot 40 filmih, zaslovel pa je z vlogo Terryja Maloya v filmu Na pristaniški obali, za katero je prejel prvega oskarja. Večina gledalcev ga pozna kot mafijskega botra Don Corleoneja v filmu Boter, ki mu je prinesel drugega oskarja, a ga je Brando zavrnil. Kot vodja tolpe je nastopil tudi v filmu Divjak, posnetem leta 1953.

Univerzalni igralec
Kariero je začel v New Yorku, kjer je igralstvo študiral pri Stelli Adler. O njem je Adlerjeva nekoč rekla, da se mu igranja sploh ni bilo treba učiti, saj je bil že od prvega obiska univerzalni igralec, ki mu ni bilo nič neznanega o človeški naravi. Leta 1946 so ga kritiki izbrali za najbolj obetavnega igralca, prepričal pa jih je z vlogo veterana druge svetovne vojne v filmu Truckline Cafe, ki je sicer doživel polom.

Uporniški Brando z zlomljenim nosom je bil začetnik novega načina igranja, ki je ustvaril novega ameriškega pravega moškega z nastopi v filmih Tramvaj poželjenje, Divjak in Na pristaniški obali. Kritičarka New Yorkerja Pauline Kael ga je označila kot moškega, ki je predstavljal sodobnega "svobodnega" Američana.

S Tramvajem do uspešne kariere
Brandova kariera pa je doživela razcvet leto kasneje, ko ga je Tennesse Williams odobril za vlogo Stanleyja Kowalskega v igri Tramvaj poželenje. Hollywoodu se je igralec upiral vse do leta 1950, takrat pa je zaigral v filmih Elie Kazana Streetcar in Viva Zapata.

Večni upornik
Ko je v neslani šali v zaodrju gledališča Brando zlomil nos, se ga je prijel sloves muhastega zvezdnika. Sloves je še potrdil na avdiciji za komedijo Noela Cowarda, med katero je z besedami "Kaj ne veste, da so nekje na svetu ljudje, ki stradajo?!" po tleh zagnal scenarij.

V 60-ih se je Brando začel udejstvovati v gibanjih za človekove pravice. Še posebej se je zavzemal za pravice ameriških Indijancev, in kot protest proti ameriški politiki do njih je leta 1973 zavrnil oskarja.

V sedemdesetih je med drugim nastopil v filmih Zadnji tango v Parizu in Apokalipsa zdaj, v kateri je imel Brando precej manjšo vlogo, kot mu jo je sprva namenil režiser Francis Ford Coppola, a ga je igralec prepričal, da je njegova vloga postala zgolj ena od stranskih.

"Ničvreden poklic"
Kritiki so Marlona Branda častili in kritizirali, najostrejši kritik svojega igranja je bil prav sam. Svojega poklica nikoli ni jemal smrtno resno, nekoč ga je označil kot prazen in ničvreden poklic, ki ga je opravljal le zaradi denarja.

Namesto pokoja škandali
V zadnjih letih so Brandov igralski sijaj zasenčili številni škandali, povezani z njegovim zasebnim življenjem in denarjem. Razprave o njegovih financah se niso zaključile niti v tednih pred njegovo smrtjo. Večino denarja je vložil v podjetje Tetiaroa, ki ga je kupil leta 1966 in s katerim je hotel izživeti deške fantazije, oživljene med snemanjem filma Upor na ladji Bounty. Poleg težav z denarjem so Branda spremljali tudi družinski škandali. Njegov sin iz prvega zakona Christian Brando je leta 1990 umoril fanta svoje polsestre Cheyenne.

Majhne vloge za velik denar
Kariero je veliki igralec zaključil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je za manjše vloge v nepomebnih filmih prejmal mastne honorarje. V filmu Bruc je poleg Matthewa Brodericka igral botru podobnega mafijca, z Johnnyjem Deppom pa je zaigral v filmu Don Juan DeMarco. Zadnji film, v katerem so gledalci lahko videli Marlona Branda, je bil The Score leta 2001. Film Brando in Brando, v katerem naj bi Marlon igral samega sebe, pa bo verjetno ostal zgolj pri scenariju.