V filmografiji Andrije Zafranovića je več kot 100 filmov in televizijskih del, ki jih je montiral v Zagrebu, Ljubljani, Beogradu, Sarajevu, Carigradu, Parizu, Pragi, Münchnu in na Dunaju. Skozi leta je prejel številne nagrade, med katerimi so tudi tri zlate puljske arene, so sporočili s Slovenskega filmskega centra (SFC).

Zafranović se je rodil leta 1947 v Maslenici na hrvaškem otoku Šolta. Leta 1975 je na FAMU-ju v Pragi diplomiral in magistriral iz filmske in televizijske montaže. Z leti je pridobil status enega najboljših montažerjev, delal je tudi kot supervizor montaže in dramaturg. Več let je bil redni profesor in predstojnik katedre na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, od leta 2009 je bil redni profesor na FAMU-ju.

Kot je povedal v enem izmed intervjujev leta 2004, je za dober film "najpomembnejši način razmišljanja, občutek, ki ga dešifriraš in potem uporabljaš. Izkušnje so tu bistvene, ne sme se zgoditi, da se napačen kader odpira v napačnem trenutku. Moja naloga je, da ne dopustim, da energija odteče iz prizora."

Usodno sodelovanje s Kusturico
Kot montažer je sodeloval z vrsto priznanih režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije, od Emirja Kusturice, Rajka Grlića do svojega brata Lordana Zafranovića, s katerim je prvič sodeloval leta 1986 pri filmu Večerni zvonovi. dve leti pozneje pa še pri filmu Haloa – praznik kurb. S Kusturico je prvič sodeloval leta 1985 pri filmu Oče na službenem potovanju, prvem in edinem jugoslovanskem filmu, ki je prejel zlato palmo na festivalu v Cannesu. Osvojena lovorika je iz Kusturice naredila režisersko zvezdo, Zafranovića pa za najbolj cenjenega jugoslovanskega montažerja. Dvojica je nato sodelovala še pri filmih Dom za obešanje (1988) in Arizona Dream (1993).

Zafranović je redno sodeloval tudi z režiserjem Rajkom Grlićem, med drugim pri filmih Čaruga (1991), Karavla (2006) in Ustava Republike Hrvaške (2016). Vsi trije Grlićevi filmi so tudi slovenske koprodukcije, so poudarili pri SFC-ju. Dodali so, da je Zafranović veliko delal tudi v Sloveniji, tako pred osamosvojitvijo kot po njej, pri filmu in na televiziji.

Pred osamosvojitvijo je največkrat sodeloval z režiserjem Božom Šprajcem, in sicer pri vseh njegovih celovečernih igranih filmih: Krč (1979), Dih (1983), Odpadnik (1988), Decembrski dež (1990), Felix (1995) in pri televizijskem filmu Sonce za dva, posnetem po scenariju Dušana Jovanovića. Z režiserjem Marjanom Cigličem je sodeloval pri celovečernem filmu Razseljena oseba (1982) in televizijskem filmu Julius Kugy (1984), z Andrejem Mlakarjem pri filmu Cristophoros (1985) in z Borisom Cavazzo pri Kormoranu (1986).

Istega leta je sodeloval tudi z Andrejem Stojanom pri celovečernem filmu Heretik in pri televizijski nadaljevanki Primož Trubar, tri leta pozneje je sodeloval pri filmu Nekdo drug režiserja Boštjana Vrhovca in Ljubezni Blanke Kolak režiserja Borisa Jurjaševiča. Po osamosvojitvi je leta 1996 sodeloval s Televizijo Slovenija pri filmu Čamčatka režiserja Mitje Novljana.

Zapisan tudi v sodobno slovensko kinematografijo
Zafranović se je zapisal tudi v sodobno slovensko kinematografijo, saj je sodeloval pri več igranih celovečercih. Sodeloval je pri vseh filmih v režiji Vinka Möderndorferja: Predmestje (2004), Pokrajina št. 2 (2008), Inferno (2014) in že omenjeni Zastoj (2020). Sodeloval je tudi z režiserjem Damjanom Kozoletom pri filmu Rezervni deli (2003) in Slovenka (2009), z Miho Hočevarjem pri filmih Gremo mi po svoje (2010) in Gremo mi po svoje 2 (2013), z Borisom Palčičem pri Prehodu (2008), z Metodom Pevcem pri celovečercu Lahko noč, gospodična (2011), z Andrejem Košakom pri Stanju šoka (2011) in Janom Cvitkovičem pri Družinici (2017), navaja SFC.

Andrija Zafranović je umrl v Pragi v 74. letu starosti.