Umrl je v bolnišnici v Beogradu, poročajo srbski mediji. Igralec je februarja lani prestal operacijo na oddelku bolezni prebavil kliničnega Ker se mu je maja stanje bistveno poslabšalo, so ga spet sprejeli v bolnišnico in ga uspeli rešiti. Od takrat je z nekaj krajšimi premori ves čas preživel v bolnišnici.

Starosta srbskega gledališča in filma se je rodil leta 1943 v Beogradu, kjer se je pri komaj sedemnajstih letih vpisal na študij na Akademiji za gledališče, film in televizijo, kjer je bil najmlajši študent.

Filmsko kariero je začel leta 1964 z manjšo stransko vlogo v filmu Pravo stanje stvari, leto pozneje pa nadaljeval v seriji Dovoljno je ćutati, kjer je bil v odjavni špici prvič pomotoma podpisan kot Dragan Nikolić (predtem s krstnim imenom Dragoslav). Ime Dragan se je obdržalo in ga spremljalo vso kariero.

Več kot 180 vlog
Prva odmevnejša vloga je sledila leta 1967, ko je v Ko bom mrtev in bel režiserja Živojina Pavlovića zaigral sezonskega delavca Džimija Barko. Vloga, s katero je napovedal svoj poznejše igralske stvaritve (like malomeščanskih sanjačev, večnih poražencev, zapeljivcev na prvo žogo ter mladeničev, ki živijo v nas in poleg nas), je po številnih anketah filmskih kritikov obveljala za eno od treh najboljših igralskih stvaritev na območju nekdanje Jugoslavije. Zanjo je prejel diplomo na puljskem filmskem festivalu leta 1968.

V 50 let dolgi karieri je nastopil v približno 180 vlogah, med drugim v filmih Horoskop, Bube u glavi, Uloga moje porodice u svetskoj revoluciji, Mlad i zdrav kao ruža, Bez reči, Kičma, Nacionalna klasa, Kdo neki tam poje, Banović Strahinja, Sezona mira u Parizu, Nešto između, Balkan ekspres, Obećana zemlja, Poslednji krug u Monci in Original falsifikata. Zadnjič je v filmu nastopil pred dvema letoma, in sicer v v komični športni drami Montevideo, vidimo se režiserja Dragana Bjelogrlića.

Odpisani in njihova vrnitev
Občinstvo je v sedemdesetih letih osvojil predvsem v seriji in filmu Odpisani, ki so jo posneli po istoimenski knjižni predlogi Dragana Markovića. Z Vojo Brajovićem sta bila Tihi in Prle, slavni odporniški tandem, ki je bil v času okupiranega Beograda med drugo svetovno vojno trn v peti okupatorju. Zaigral je tudi v nadaljevanju zgodbe Vrnitev odpisanih, ki jo je prav tako režiral Aleksandar Aca Đorđević.

Najbolj priljubljen igralski par
Nikolić je bil poročen z enako slavno igralko Mileno Dravić, s katero sta navduševala v televizijskem šovu Obraz uz obraz. Imel je tudi uspešno gledališko kariero, bil je član Beograjskega dramskega gledališča in Ateljeja 212. Leta 1985 je za vrsto izjemnih vlog prejel oktobrsko nagrado mesta Beograd, in sicer za "sposobnost poustvarjanja likov velikega psihološkega razpona", leta 2000 pa nagrado Pavleta Vuisića, srbsko igralsko priznanje za življenjsko delo. Srbski gledalci pa si ga bodo zapomnili tudi kot voditelja priljubljenega kviza Multimilioner.
"Ko človek odraste, ima več razumevanja. To je narava, Bog, ne vem, vendar človek se seveda spreminja. Vendar nekje nam ostane ta borbeni odnos do življenja," je nekoč dejal igralec. "Kot otrok sem se ukvarjal z veliko športi ... In spominjam se, da sem treniral boks, pa me je neki boksar iz mojega kraja, rekli smo mu Šuger, redno pretepal. A jaz sem se vedno znova vračal po novo porcijo udarcev. Vendar me ni prestrašil. Ni me prestrašil, torej me ni premagal. Ta izhodišča, ki jih sprejemamo ali prevzemamo od drugih, nas spremljajo do konca življenja. Boj. Ne se predati ..."