Darby Crash, pevec zasedbe Germs in ena najbolj markantnih oseb na hollywoodski punksceni sedemdesetih, je rad govoril, da so mu dnevi šteti. Že leta 1975, pri 17 letih, je namreč sestavil "petletni načrt": ustanovi bend, dobi oboževalce, izdaj en sam album, naredi samomor.

Srhljiva "petletka"
Skupino so ustanovili za stavo; majice so natiskali, preden so znali zaigrati kako pesem. A sprva majhna peščica privržencev se je kmalu razrasla v četico ljubiteljev hardcora; njihov edini album, GI (1979), ni šel dobro v promet, a je pozneje vplival na številne skupine, tudi Red Hot Chili Peppers in Jane’s Addiction.

Toda čeprav so Germs na glasbeno sceno prinesli vzdušje zabavne anarhije in razvrata, je nad njimi ves čas visela grožnja Crasheve "petletke" (ta časovni razpon je navdihnila legendarna pesem Five Years Davida Bowieja). 7. decembra 1980 si je pevec vbrizgal smrtonosno dozo heroina. "Ko je umrl, smo bili tako žalostni, kot si lahko žalosten zaradi nečesa, kar si vedel, da se bo zgodilo," se usodnega dne spominja bobnar Don Bolles.

Že naslednji dan je svet govoril le še o umoru Johna Lennona in Crash je bil (skoraj) pozabljen. Do zdaj. Rodger Grossman, scenarist in režiser filma What We Do Is Secret, si je za realizacijo projekta prizadeval zadnjih 15 let. Na idejo je prišel leta 1993, ko je izšel antologijski plošček Germsov.

Losangeleška "veja" punka: še več dekadence
Losangeleško punkgibanje, ki je prišlo na petah londonskega (1975) in newyorškega (1976), je bilo v mnogočem podobno predhodnikoma: od Londona so si "sposodili" irokeze, iz New Yorka usnjene oprave in "mačo" imena. Toda punk Los Angelesa je bil še precej bolj dekadenten, izvajalci pa med koncerti manj spontani in bolj pompozni. Crash je bil poosebitev opisanega: na odru se je včasih pomazal s kikirikijevim maslom, spet drugič se je, podobno kot pred njim Iggy Pop, rezal.

Umri mlad, pusti lepo truplo
"Darby je bil prepričan, da je le mrtev zvezdnik prava legenda," razlaga Grossman. "Zdelo se mu je, da ti da šele to pečat avtentičnosti. Vse skupaj je zelo warholovsko. Marilyn Monroe in James Dean. Mene je k zgodbi pritegnilo to, da je bil res pripravljen narediti ta korak. Njegova zgodba se odvija na več ravneh: to je pripoved o punku. Zgodba o homoseksualnosti. O nihilizmu. In je zgodba o Hollywoodu."

Ker ni imel nobenih zvez v industriji, nobenih pravic za uporabo glasbe in nobenega denarja, je Grossman poiskal in za pomoč prosil čimveč ljudi, ki so zgodbo spremljali na lastne oči. Našel je za več ur avdio- in videoposnetkov in na koncu na svojo stran dobil še vse tri še živeče člane skupine - kitarista Pata Smearja, basistko Lorno Doom in bobnarja Dona Bollesa.

Življenje posnema umetnost
Ker je denar za snemanje zbiral leta in leta, je Grossmana že v predprodukciji zapustila večina igralcev, vključno z Davidom Arquettom, ki bi moral biti filmski Darby. Ko je leta 2005 končno padla prva klapa, ga je zamenjal Shane West, ki se ga morda spominjate iz nadaljevanke Urgenca. Igralcem (ekipa jih je krstila za Baby Germs) so "pravi" Germs tri mesece dajali navodila in napotke za čim bolj avtentičen nastop. Ko je po zelo dolgotrajnem snemanju končno napočil čas za končno zabavo, so se po Los Angelesu razširile govorice, da bodo stari Germs za to priložnost znova nastopili skupaj. In res - njihov prvi koncert po decembru 1980 je bil taka uspešnica, da so takoj dobili ponudbe za nastope na nekaj festivalih, tudi na odmevnem Warped.

In kar je še najbolj zabavno: ko je bil film končno posnet, so Germs Westa tudi uradno vzeli za svojega novega člana.

Ana Jurc