Zidane. Portret 21. stoletja je naslov filma Douglasa Gordona in Philippa Parrena, ki je premiero sicer doživel na lanskem filmskem festivalu v Cannesu, a nima zgolj namena ljudi zvabiti v kino. Spravil bi jih rad v muzeje. Z dokumentarcem bo namreč novo razstavno sezono odprl španski muzej sodobne umetnosti Musac (Museo de Arte Contemporáneo de Castilla y León). Ustanova je za to čast morala odšteti 100 tisoč evrov, a če bi se pogajanja odvijala po svetovnem prvenstvu in slovitem Zidanovem izpadu na finalni tekmi, bi bila številka, tako pravijo strokovnjaki, vsaj še enkrat višja.

Prevrtimo trak
Ko je Zidane še brcal za italijanski Torino, sta moderna umetnika Parreno in Gordon, od nekdaj goreča oboževalca nogometa, prišla na idejo - 90 minut tekme kamero osredotočiti le na enega samega igralca. Zidana sta izbrala zato, ker ni le eden najbolj nadarjenih nogometašev na svetu, ampak tudi eden tistih, ki so s svojo slavo že davno presegli meje športa in so znani bolj ali manj vsem.

Vse oči na Zidanu
Za snemanje filma sta umetnika izbrala 23. april lani, ko sta se na madridskem stadionu Santiago Bernabéu spopadla kluba Real Madrid in Villarreal. Vseh 17 kamer se je prilepilo samo na Zidana – in pri tem ni šlo za amaterske posnetke. Direktor fotografije je bil isti kot pri snemanju filma 7edem, glavni tonski mojster pa isti kot pri Čarli in tovarna čokolade. Nalogo, montirati gore posnetega materiala, si je zadal Herve Schneid, sodelavec pri filmih Alien in Amelie.

Kupila sta ga že dva Guggenheima
Rodila se je nekakšna instalacija, namenjena predvsem muzejem. Sestavljata jo dve nasproti si postavljeni platni – na enem predvajajo dokončno zmontirani film, na drugem pa, enega za drugim, samo posnetke po ene od 17 kamer naenkrat. Vsakega od teh posameznih posnetkov sta režiserja v nakup ponudila samo enemu muzeju in jim tako omogočila, da si priborijo čisti unikat. Nad idejo so se do zdaj navdušili odgovorni v muzejih Musac, Fundacija Beyeler v Ženevi, muzeja Guggenheim v Parizu in New Yorku, Metropolitanski muzej moderne umetnosti pa je skušal za svoj filmski arhiv kupiti vse obstoječe posnetke, tudi tiste, ki so ostali na montažni mizi.

"Filmski" zaplet
Scenarija za film seveda ni bilo, a zaplet je bil vseeno dramatičen. Zidane je bil, skoraj enako kot eno leto kasneje na svetovnem prvenstvu, tik pred koncem kaznovan z rdečim kartonom, kar je povzročilo njegov jezen odhod z zelenice.

Tistih petnajst minut med obema polčasoma sta hotela umetnika tudi pri filmu uporabiti kot odmor, med katerim bi v kina prižgali luči, a sta si nato premislila in raje posnela četrturni kolaž svetovnega dogajanja pomladi 2005 – skupaj sta "zlepila" odlomke vojne v Iraku, norije okrog Vojne zvezd in severa nogometne navijače.

Zakaj torej Zidane?
"Zidane pooseblja 21. stoletje. Naš nekdanji heroj, legendarni Garrincha je dal glas zatiranim množicam Brazilcev afriškega rodu, ki so se istovetili tudi s Pelejem. Nato je v osemdesetih prišel Platini, predstavnik Italijanov 2. generacije in srednjega razreda. Zidane pa je drugačen, z njim se lahko enačijo vsi, uteleša zgolj in samo bistvo nogometa," sta svoja umetniška izhodišča branila umetnika.