Kratki film Moj sin, seksualni manijak scenarista in režiserja Gorana Vojnovića je bil že leta 2006 posnet v koprodukciji s Televizijo Slovenija in še isto leto predvajan v tekmovalnem programu 9. festivala slovenskega filma (FSF) v Portorožu. Zgodbo, ki se na duhovit način poigra z obsedenostjo s spolnostjo, so na malih ekranih prvič predvajali na 2. programu Televizije Slovenija.

Je "perverznost" darilo genske zasnove?
Vse se začne nekega dne, ko mali Marko prinese iz šole podpis. Oče je prepričan, da je sin kaznovan, ker je učiteljici gledal pod krilo. Ogorčen nad "dejstvom", da je njegov sin "seksualni manijak", išče razloge za sinovo vedenje v šolskem in širšem družbenem okolju. S svojim ravnanjem spravlja v obup ženo, slednjič pa s pomočjo prijatelja, ki mu namigne, da je spolni nagon gensko pogojen, le spozna, da je "seksualni manijak" pravzaprav on sam. v filmu nastopijo Valter Dragan, Maruša Oblak, Denis Černe Berčič, Marijana Brecelj, Gregor Bakovič, Ivanka Mežan, Jurij Souček, Ajda Toman in Nina Ivanišin.

Vojnović, sicer filmski publicist, pisatelj in režiser, je že s svojim prvim filmom Fužine zakon osvojil nagrado za najboljši igrani film na festivalu v Mexico Cityju, za diplomski film Sezona 90/91 pa je prejel nagrado Radia Beograd. Da je za svoj literarni prvenec Čefurji raus v soboto prejel nagrado Prešernovega sklada, pa je prav tako znano.

Za dokumentarec neverjetno odmevni Otroci s Petrička
Med šestimi nagrajenci sklada je bil še režiser Miran Zupanič, čigar dokumentarec Otroci s Petrička je prevzel žirijo predlanskega Festivala slovenskega filma (FSF). Zapisali so, da to zagotovo ni eden tistih filmov, ki jih lahko gledamo z užitkom, saj gre za niz nenavadno krutih dogodkov. Film, ki je nastal v koprodukciji z Uredništvom dokumentarnih filmov Televizije Slovenija, je bil še enkrat na sporedu na 2. programu Televizije Slovenija.

Film obravnava kruto usodo otrok, ki so jih ob koncu 2. svetovne vojne ločili od staršev in jih zaprli v taborišče za otroke Petriček. Žalostinke, ki jih je za film napisala Bojana Šaljić Podešva in bila zanje tudi nagrajena, oživljajo tragičnost vojne in njenih žrtev, hkrati pa naznanjajo hrepenenje po morebitnem svetlejšem jutri. Nagrajena je bila tudi montaža filma – Jaka Kovačič je dokazal, da ima poleg smisla za drzno kombiniranje posnetkov iz različnih perspektiv tudi izrazito izostren čut za časovno dinamiko pri montaži spominov preživelih. Film tako poleg premišljeno strukturirane zgodbe krasita tudi dobra montaža in glasba.