Studio ima tako pripravljen teren za produkcijo televizijskih ali kinematografskih vsebin za svetovno občinstvo.

Za zdaj še nič ne kaže na to, da studio s predlogo namerava kaj drugega kot pripraviti klasično novo priredbo - a glede na to, da so odkupili pravice tako za kinematografe kot za televizijo in da Herbertova serija ponuja epski pregled večdesetletnega obdobja, je čisto mogoče, da v Peščenem planetu vidijo potencialen zametek franšize, ki bi se jo v več kot enem vidiku dalo primerjati z Vojno zvezd, pa tudi z Igrami lakote in morda z Gospodarjem prstanov.

Peščeni planet, ki ga je David Lynch, takrat po zaslugi Moža slona absolutni kritiški ljubljenec, sklenil posneti namesto zadnjega dela prve trilogije Vojne zvezd (Lucasov predlog, naj režira Jedijevo vrnitev, je prijazno zavrnil), je postavljen v daljno prihodnost, čas, ko je večina dosedanje človeške zgodovine pozabljena, ohranile pa so se nekatere kulturne in verske tradicije.

Spremljamo zgodbo mladega Paula Atreidesa, dediča vojvode Leta Atreidesa iz rodbine Atreides, čigar družina se seli na planet Arrakis, ki postane njihov fevd. Arrakis je peščeni planet, zaradi česar ga imenujejo Dune oz. Sipina; na njem se nahaja edini vir preživetja, ki mu pravijo začimba. To je psihoaktivna substanca, ki spodbuja jasnovidnost in je nujno potrebna za medzvezdna potovanja, zaradi česar je najdragocenejša snov v vesolju. Rodbina Atreides se kmalu znajde v nevarni politični igri, ki vključuje rivalsko rodbino Harkonnen, astronavtski ceh, skrivnosten ženski red Bene Gesserit in samega imperatorja.

Poleg režiserju ljubega Kyla MacLachlana lahko v igralski zasedbi originalnega filma ujamemo še celo paleto znanih filmskih obrazov (to so še Virginia Madsen, Max von Sydow, Sting, Patrick Stewart, Dean Stockwell in drugi).

Film je bil posnet po slovitem romanu Franka Herberta, ki je po mnenju marsikoga eden najboljših znanstvenofantastičnih romanov vseh časov. Do danes naj bi prodali že več kot 12 milijonov izvodov knjige, iz katere se je rodila cela literarna franšiza, priljubljena še dolgo po Herbertovi smrti leta 1986. Povedati je treba še, da je pred Lynchevim filmom skoraj 15 let več različnih ekip skušalo spraviti zgodbo na veliko platno - med drugim tudi kultni režiser Alejandro Jodorowski. (Cel podvig popisuje dokumentarec Jodorowsky's Dune iz leta 2013).

Trdo prigarani kultni status
Ob premieri filma so bile kritike zelo medle - nekateri recenzenti so ga oklicali za "obsceno homofobnega" - Lynch pa se je po premieri od projekta skušal distancirati, češ da so producenti in sponzorji kratili njegovo umetniško svobodo. V nekaterih različicah je Lynchevo ime v špici celo zamenjano z "Alan Smithee", psevdonimom, ki ga pogosto uporabljajo režiserji, kadar nočejo, da bi se jih povezovalo s kakim projektom. Sčasoma si je film kljub vsemu pridobil skupino zvestih oboževalcev, predvsem zato, ker nosi unikaten pečat režiserja – David Lynch pač ni za vsakogar ...