Won't Back Down, politična drama Daniela Barnza, je pretekli konec tedna podrla precej neugleden rekord: postala je najslabše obiskan "velik" (beri: predvajan v več kot 2.500 kinodvoranah po ZDA) film na vikendpremiere; zaslužila je pičlih 2,6 milijona dolarjev.

S precejšnjim madežem na svojih karierah se morajo tako zdaj spopasti tako Hunterjeva (od leta 1994 in filma Klavir ima doma oskarja) kot Davisova (za oskarja je bila nominirana dvakrat, za Dvom in za Služkinje) in Gylenhaalova (nominirana za Noro srce) - a analitiki filmske industrije opozarjajo, da za celotno polomijo same sploh ne nosijo krivde. "Won't Back Down je pretekli konec tedna končal na oslovskem sedežu, predvsem zato, ker je bilo trženje tega filma tako rekoč neobstoječe," piše Jeff Bock, analitik za Exhibitor Relations.

Vsaj ekipa "Rockerja" se najbrž veseli
Won't Back Down, po resnični zgodbi posneta drama o materi samohranilki, ki se napreza za izboljšavo pogojev v javni šoli, kamor hodi njen sin, je za las "premagala" komedijo The Rocker z Rainnom Wilsonom, ki je dvomljivi rekord najslabše gledanega filma v več kot 2.500 dvoranah držala zadnja štiri leta. Rekord v sekciji filmov, predvajanih v več kot 3.000 dvoranah, že od leta 2006 drži komedija Hoot z Lukom Wilsonom v glavni vlogi.

Je to kaj s Stevenom Seagalom?
Težava Won't Back Down je predvsem v tem, da "večina ljudi sploh ni vedela, za kaj gre", meni Bock. "Je to še en film s Stevenom Seagalom, ki sem ga morebiti zamudil?" No, najbrž tudi ni pomagalo, da so kritiki ostali hladni: na spletni strani Rotten Tomatoes je film dobil le 34-odstotno pozitivno oceno (od uradnih "naj" kritikov pa le 18-odstotno).

Menda se za neuspeh filma niti ne da okriviti njegovega rahlo moralističnega tona in didaktičnih sporočil o pomembnosti izobrazbe, pravi še en filmski analitik, Len Klady. "Tovrstne teme moraš znati kreativno prodajati. Stand and Deliver, Mr. Holland's Opus in Lean On Me so na primer sami filmi o šolah v škripcih. Ki se jim je uspelo prodati. Ugibam, da je studio film pokazal testnemu občinstvu in sklenil, da je tale konkretni film pretežko prodajati."

Pomaga "urbano okolje" ...
Studii naj se, tako Bock, pri snemanju "učiteljskih" filmov držijo preprostega pravila: "Če nimaš igralske zasedbe mladih, urbanih dijakov in morebitne R&B uspešnice za glasbeno podlago, je enako, kot če snemaš film za Hallmark Channel."

Obenem je treba upoštevati še, da distributerju, studiu Fox, v nobenem primeru ni grozilna silna izguba, saj je film financiralo podjetje Walden Media (isto, ki je leta 2010 stalo tudi za dokumentarcem Waiting for Superman, strogo obsodbo ameriškega šolskega sistema). "To je primer filma, ki ne bi smel v širšo distribucijo in bi se mu bolje godilo pri Foxovi indieizpostavi, Fox Searchlight."