Francoskega igralca Jean-Paula Belmonda so pri 78 letih na filmskem festivalu v Cannesu nagradili z zlato palmo za življenjsko delo. Foto: EPA
Francoskega igralca Jean-Paula Belmonda so pri 78 letih na filmskem festivalu v Cannesu nagradili z zlato palmo za življenjsko delo. Foto: EPA
Anna Karina in Jean-Paul Belmondo na snemanju  Une femme est une femme
Anna Karina in Jean-Paul Belmondo na snemanju filma Une femme est une femme. Foto: www.jameshymangallery.com
Jean-Paul Belmondo
Jean-Paul Belmondo je nastopil v nekaterih filmskih klasikah šestdesetih let in na svojem igralskem vrhuncu do srede osemdesetih igral čedne pustolovce ali cinične junake. Foto: www.jameshymangallery.com

Tudi ob izročitvi nagrade je skromno dejal: "Zelo sem ganjen ob tej časti, do katere nimam nobene pravice." Slavnostnega večera, ko so 78-letniku izročili nagrado, so se udeležili tudi številni njegovi prijatelji iz sveta filma, med drugim Claude Lalouche, igralec Jean Rochefort in igralka Claudia Cardinale.

Karizmatični predstavnik novega vala
Belmondo velja za ikono francoskega novega vala, obdobja v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se filmarji v Franciji s svojim delom uprli uveljavljenim filmskim oblikam ter začeli iskati svojstvene in drugačne pristope. Ob slavnostni priložnosti so o igralcu in njegovi petdesetletni karieri prikazali tudi dokumentarni film Belmondo, Itineraire ..., na podelitvi pa so pohvalili njegov igralski razpon in osebno karizmo, natančnost njegovega igranja in njegov prevzetni smisel za humor.

Belmondo je bil rojen v mestu Neuilly-sur-Seine zahodno od Pariza. Šolanje mu ni šlo prav dobro, njegova strast pa sta postala boks in nogomet. Pri sedemnajstih si je želel postati boksarski prvak, zato je začel tudi bolj resno trenirati, a si je pozneje premislil, saj boks, kot je povedal v nekem intervjuju, od človeka zahteva veliko: "Res ga moraš imeti rad in se žrtvovati, jaz pa sem imel tudi druge ambicije in se nisem bil pripravljen odpovedati vsemu ostalemu. Da postaneš prvak, pa moraš žrtvovati vse. Ker sem takrat vzljubil tudi igralstvo, se mi je to zazdelo lažje in manj nevarno kot boks. Manj boli. Mogoče kakšen udarec prejme tvoja morala, a pri boksu poleg tega udarce dobivaš tudi v telo, zato sem se odločil zgolj za udarce v moralo."

Po kapi zaigra bolj poredko
Diplomiral je na konservatoriju za igro v Parizu in z dvajsetimi leti stal na odrskih deskah, na filmu pa je zaslovel v začetku šestdesetih let z vlogo mladega gangsterja v filmu Do zadnjega diha režiserja Jean-Luca Godarda. Igralec in režiser sta moči združila tudi v filmu Nori Pierrot, Belmondo pa je nastopil še v nekaterih filmskih klasikah šestdesetih, kot je La sirene du Mississipi režiserja Francoisa Traffauta. Zaigral je tudi v filmih režiserjev, kot sta Claude Chabrol in Vittorio De Sica.

Od začetka 70. let je pogosteje igral v akcijskih filmih in kriminalkah, med drugim leta 1981 v filmu Profesionalec. V devetdesetih letih je Belmondo znova stopil na odrske deske. Leta 2001 je preživel manjšo kap, zato se na odru in na velikih platnih ni pojavljal do leta 2009, ko je nastopil v filmu Un homme et son chien.