Da je bolj ali manj neznanemu fotografu, kar je Petter Webb na pragu sedemdesetih bil, kot dokaz, da je slikal Stonese za naslovnico albuma Sticky Fingers, ostala samo zrnata sličica na notranji strani ovitka te plošče, je moralo biti srce parajoče.

V to, da portretov Micka Jaggerja, Keitha Richardsa, Charlieja Wattsa, Billa Wymana in Micka Taylorja, kako se med pripravami na izid albuma sramežljivo prestopajo po praznem studiu (in občasno zehajo), ne bo videl več, se je Webb že davno vdal - dokler ni pred dvema letoma nekega dne dobil telefonskega klica od svojega svaka. "Ti, na podstrešju sem našel škatlo neoznačenih negativov. Mislim, da so tvoji posnetki Stonesov." "Ali vidiš sliko štirih 'tipov' v vrsti, od katerih eden stoji malo vstran in na široko zeha, eden pa se praska po nosu?" je hotel vedeti Webb. Ja. Torej se je slika The Big Yawn (Veliko zehanje) našla.

Iz tira ga je vrgel Ridley Scott
"Ko nekaj izgine, preprosto izgine. Pa ne mislim za leto ali dve, govorim o 38 letih. Ko so se slike spet našle, sem nekaj dni okrog hodil z ogromnim, bebavim nasmehom na obrazu," je raztreseni fotograf priznal za The Independent. Negative je, tako trdi, izgubil, ko je "v razburjenju zaradi ponudbe za snemanje oglasov od Ridleya Scotta" svojo temnico spreminjal v montažno sobo. Svaku je dal v hrambo mapo neoznačenih negativov, ki jih je ta uskladiščil poleg svojih, a so se sčasoma med kupi stvari izgubili. Tako odkritje je podobno doživetje, kot če bi kdo izpod zemlje izkopal časovno kapsulo (pri vsem skupaj pa je najbrž najbolj zabavno to, da po vsem tem času Stonesi še vedno nastopajo).

Pred vsem skupaj je bil Webb "ubog tretji asistent" režiserja Howarda Zieffa in je večino svojih izkušenj pridobil v ZDA. Ko se je vrnil v domovino, je agent David Puttnam njegove fotografije napačno ocenil kot delo samega Zieffa ali pa morda Zieffovega kolega Irvinga Penna in zato mladega fotografa povabil, naj pride poskusno fotografirat njegove prijatelje, ki bodo v kratkem izdali nov album. "V tistih časih si prišel in svojo idejo predstavil kar samemu izvajalcu," se spominja Webb. "Potisnili so me torej v neko sobo in me predstavili Micku Jaggerju - in kot da ni bilo to že samo po sebi dovolj strah vzbujajoče, sem mu moral razložiti še svoj koncept, torej fotografiranje na nekakšnem nadrealističnem, magrittovskem, ladijskem prizorišču."

Zehajoči Jagger in nemi Watts
Vse skupaj menda ni šlo najbolj gladko: Jagger ni bil videti pretirano impresioniran. Med širokim zehanjem ga je poslal, naj gre vse skupaj v sosednjo sobo razložit Charlieju Wattsu, ki je bolj "za umetnost". Ta ni bil s svojimi enozložnimi odgovori v nič večjo pomoč.

Dokončno prestrašeni Webb je prvotni načrt zamenjal za idejo klasičnih portretov v njegovem studiu v londonski četrti East Village. A ker je o tem pozabil obvestiti skupino, so bili ti ob prihodu precej razočarani nad "pomanjkanjem ideje" in tem, da bodo očitno fotografirani v svojih lastnih oblačilih.

(Vendarle ne tako zelo) divji fantje
Webb je bil že v naprej posvarjen, da se Stonesi ne sramujejo svojega zvezdniškega statusa in da se na snemanjih radi obnašajo kot muhaste dive - zato je bil presenečen, da so fantje, daleč od tega, da bi bili "težavni" ali da bi "mahali z V-znakom v fotoaparat", prikorakali v studio "kot skupinica šolarčkov" in se izkazali za precej sramežljive pred objektivom. "Moral sem jih celo prositi, naj se vedejo malo bolj grozeče."

Nastala je serija črno-belih in barvnih fotografij, za katere je fotograf svoje modele "postrojil kot očkovo vojsko" in jih - za fotografijo Falling Stones - nagnil v eno stran. Vsakega posebej je dokumentiral še s portretom, na kar je Jagger pripomnil: "A zdaj pa še slikanje za potni list, stari?". (Webb se spominja, da se je skoraj zbrcal, ko je Jagger po končanem fotografiranju vprašal, "kaj se je zgodilo z odlično idejo o ladji").

Če bi vztrajal pri ladji, bi se morda končalo drugače - tako pa sta ga na koncu Andy Warhol in njegov sodelavec Craig Braun "zatrla" s svojo (danes antologijsko) sliko zadrge, ki je Webbovo fotografijo izrinila na notranjo stran ovitka.

Morda nadrealistična ladja le ne bi tako zelo uspela ...
40 let pozneje je fotograf pomirjen: zdaj se mu zdi, da je bilo fotografiranje članov skupine, kakršni so v tistem trenutku v času pač bili, najboljši mogoč pristop, ki bi ga bilo škoda obteževati s takim ali drugačnim "konceptom". Celotna serija fotografij je pod naslovom Sticky Fingers: The Lost Session v londonski galeriji Snap razstavljena med 16. julijem in 3. septembrom.