"Nikoli nam ni razložil koncepta Ziggyja," je za reportažo v aprilski številki glasbene revije Uncut dogodke iz leta 1972 komentiral basist Trevor Bolder. "Šopek pesmi o rokenrolzvezdniku, ki se na koncu ubije. Točno to, kar se je zares dogajalo, ampak na duhovit način." Ziggy Stardust kot koncept je bil zamišljen kot tuzemsko utelešenje Nezemljana, ki skuša človeštvu v petih letih pred koncem sveta ("News had just come over, we had five years left to cry in") prenesti sporočilo upanja ("Oh no love! You're not alone!"). Bowiejeva fragmentirana, paranoična besedila so slikala prizore apokaliptične, trohneče distopije, iz katere je vel strah pred jedrskim uničenjem.

Androgina, bleščeča pojava naslovnega lika, je bila utelešenje glamrockerja: seksualno promiskuitetno bitje s poslanico miru in ljubezni, ki nazadnje z ekscesi drog in seksa uniči samega sebe. "Gledališče, pantomima in kostumi so bili vedno del vsega, kar je počel," se spominja Geoff MacCormack, ki se je Bowiejevi turneji pridružil kot igralec na tolkala in spremljevalni vokal. "Nikoli ni bil zgolj preprost rokenrolzvezdnik. Mi je kdaj razložil Ziggyja? Ne. Mislim, da tega pogovora ni imel z nikomer. Niti s samim seboj."

Mamljiva nevarnost roba
Vseeno velja omeniti, da je lik Ziggyja deloma navdahnila resnična usoda glamrockerja Vincea Taylorja, avtorja uspešnice Brand New Cadillac (pozneje so jo priredili tudi The Clash). Taylor, ki ga je žeja po uspehu iz Anglije zanesla v Francijo, je celinske sosede obnorel kot Le Diable Noir, v črno usnje, verige in močno senčilo odeta pojava z natupiranimi lasmi. A mamila in alkohol so nazadnje zahtevali svoj davek: po eksperimentiranju z LSD-jem je na odru doživel nekakšen živčni zlom in se oklical za božansko bitje. Bowie, ki ga je nekoč v Londonu osebno spoznal, se je pozneje spominjal: "Vedno mi je ostal v spominu kot primer tega, kaj se lahko zgodi v rokenrolu. Nisem povsem prepričan, ali sem ga imel za vzor ali za primer tega, kaj se mi ne sme zgoditi. V tem, da se mu je popolnoma 'utrgalo', je bilo nekaj skrajno mamljivega."

5. junija letos, torej dan pred 40. obletnico dneva, ko se je peti Bowiejev album prvič pojavil v glasbenih prodajalnah, se The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars vrača v več formatih: kot zgoščenka, DVD in celo kot "retro" vinilka.

Plošča, na kateri je nekaj ključnih Bowiejevih skladb - Five Years, Moonage Daydream, Starman, Rock 'n' Roll Suicide in seveda Ziggy Stardust -, je nastala pod producentsko taktirko Kena Scotta, pesmi zanjo pa je Bowie napisal med snemanji prejšnje plošče, Hunky Dory (1971).

Kdo so bili pajki z Marsa?
S sodelovanjem pri snemanju albuma (med novembrom 1971 in februarjem naslednjega leta v Londonu) so se v zgodovino vpisali kitarist Mick Ronson, basist Trevor Bolder, bobnar Mick Woodmansey, klaviaturist Rick Wakeman in pomožna vokalistka Dana Gillespie. Bowie je bil poleg vokala v studiu zadolžen še za akustično kitaro, saksofon in čembalo.

In čeprav Ziggy Stardust do današnjega dneva ostaja njegova najslavnejša (in najzloglasnejša) odrska osebnost, je sam lik na klin obesil že 3. julija 1973 s koncertom v Londonu - pompozno objavo, da "je to zadnji koncert, ki ga bomo kdaj odigrali", je v objektiv ujel tudi legendarni režiser D. A. Pennebaker, ki je omenjeni večer dokumentiral za koncertni film Ziggy Stardust and the Spiders from Mars. Posnetek je v soboto v okviru ljubljanskega Festivala dokumentarnega filma na svoj spored uvrstila tudi Slovenska kinoteka.

Ne ravno demokratična odločitev
"O tem nismo vnaprej vedeli ničesar," o "razpustitvi pajkov z Marsa" trdi basist Bolder. "V tistem hipu sem si mislil: 'O čem hudiča govori?' Woody (bobnar Mick Woodmansey, op. n.) je hotel pred Rock'n'Roll Suicide odkorakati z odra. Pozneje mi je rekel, da ne bi nikoli izpeljal koncerta, če bi vedel, da se bo to zgodilo. Zato nama tudi niso povedali. Niso hoteli tvegati, da bi jih poslala v ***** in odkorakala. Toda drugi so vedeli. Mick Ronson (kitarist, op. n.) je vedel."

"He became the special man, then we were Ziggy's Band" (iz: Ziggy Stardust)
Ko so kar naenkrat postali zares veliki, so se odnosi v skupini počasi skrhali. "Nikoli se nismo zares družili z Davidom," se tako spominja Bolder. "Večji ko je postajal, več ljudi se je gnetlo okrog njega. Vse skupaj mu je rahlo stopilo v glavo. Mi smo postali zanj nepomembni. Družil se je z drugimi zvezdami in videli smo ga le še, kadar je stopil na oder. Predtem je bil odprt človek, s katerim se je dalo pogovarjati. Izjemno nadarjen pevec, s katerim si šel lahko v pub na pivo. Kar naenkrat pa je bil veliki David Bowie in ostali smo bili samo še pajki z Marsa. Ampak navsezadnje točno o tem govori album, kajne?"

Za marsikoga "Ziggy Stardust" še vedno velja za nikoli preseženi vrhunec Bowiejeve kariere. Dejstvo je, da je tistim letom sledilo obdobje rahlega zatona, pri čemer so imele veliko vlogo seveda tudi mamila. "Ziggy je bil njegov briljantni trenutek," trdi tudi britanski glasbeni strokovnjak in radijec Bob Harris. "Po tistem dve leti ni jedel."

Zmrzovanje v modrem pajacu
Na Ziggyja so se pred kratkim spomnili tudi v njegovem rojstnem Londonu: na ulici Heddon, kjer je bila posneta naslovnica albuma, so odkrili spominsko ploščo. "Bilo je mrzlo in deževno in počutil sem se kot igralec," se je ob tej priložnosti spominjal Bowie. "Najprej smo se neke deževne noči fotografirali zunaj, nato pa smo v studiu naredili še nekaj fotografij v slogu Peklenske pomaranče, ki so na koncu končale v notranjem ovitku plošče." Na naslovnici je "Ziggy" oblečen v moder kombinezon in se z nogo opira na prag Heddonove ulice št. 23. Drugi člani skupine so tiste noči sklenili, da je premrzlo, da bi se fotografirali z njim.

Nova seksualna identiteta
Še preden je svetu prvič predstavil Ziggyja, je Bowie januarja 1972 v intervjuju za revijo Melody Maker popolnoma brez kakršnega koli vnaprejšnjega svarila razkril, da je gej, kar je seveda vzbudilo še več zanimanja za prihajajoči album.

Ziggyjevo značilno pričesko (tako, kakršnim smo pozneje rekli "bundesliga") si je menda bolj ali manj spontano zamislila frizerka Suzi Fussey, ki je dolga leta pred tem strigla njegovo mamo: "David je prišel k meni decembra 1971 in me vprašal, kaj naj naredi s svojimi lasmi. Takrat so se vsi zgledovali po Marcu Bolanu in nosili dolge lase, zato sem sklenila, da bom njegove ostrigla. Imel je namreč fantastičen obraz in nenavadno telo, nekam dekliško. Skupaj sva si zamislila nekakšno kombinacijo pričesk iz ženskih revij, po nekaj dneh so sklenili, da je še preveč pusta, in sva jo pobarvala rdeče."

Ana Jurc

Spodaj lahko slišite nekaj ključnih pesmi z albuma The Rise and Fall of Ziggy Stardust And the Spiders From Mars, v takšnem vrstnem redu, kot se pojavijo na plošči.