Juliette Greco se je 7. februarja 1927 rodila v Montpellieru, oče je kmalu zapustil družino. Mati se je nato s hčerama preselila v Pariz in se med nemško okupacijo pridružila francoskemu odporniškemu gibanju. Tako sta Juliette in njena sestra Charlotte večinoma odraščali pri babici v Bordeauxu. Gestapo je mamo in Charlotte deportiral v koncentracijsko taborišče, vendar sta obe preživeli, Juliette pa je bila tri tedne zaprta v ženskem zaporu.

"Črnina ponuja prostor za domišljijo"
Po vojni je začela prepevati v lokalih v pariški soseski Saint-Germain-des-Prés, leta 1946 pa bila ena izmed ustanoviteljev pariškega lokala Le Tabou, tako rekoč zbirnega mesta francoskih eksistencialistov. Med drugim sta tja zahajala Albert Camus in Jean-Paul Sartre, ki sta zanjo napisala tudi več besedil, ki so nadvse prikladno ujela duha mlade povojne generacije in njeno željo po življenju.

Grecojeva je bila navdušena nad slogom in miselnostjo teh novih intelektualcev, oni pa so bili navdušeni nad mlado pevko, katere zaščitni znak so bili dolgi črni lasje, črna ličila in črne moške hlače. "Črnina ponuja prostor za domišljijo," je povedala pred dvema letoma v intervjuju za nemški časnik Die Zeit.

S pesmimi, kot sta Si tu t'imagines in L'éternel féminin, je zaslovela na koncu 40. let preteklega stoletja, velik uspeh je poleg Francije požela še v Nemčiji, ZDA in na Japonskem. Izvajala je tudi pesmi nekaterih svojih kolegov šansonjerjev, na primer Jacquesa Brela in Georgesa Brassensa. Vrhunec pevske kariere je dosegla v 50. letih, uveljavila se je tudi kot igralka. Med drugim je leta 1957 zaigrala v filmu Sonce vzhaja in zahaja, posnetem po knjižni predlogi Ernesta Hemingwaya.

Prijateljstva Grecojeve s pesniki in intelektualci so imela daljši rok trajanja kot njena burna ljubezenska razmerja, ki jih je imela tudi s pripadnicami ženskega spola. Njen značilen odgovor na vprašanje o tej temi se še danes glasi: "Zakaj bi me zanimalo, kaj si mislijo drugi?" Med njenimi slavnimi ljubimci je bil tudi džezist Miles Davis, s katerim se je spečala, ko ji je bilo 22 let.

Juliette Greco je v zakonski jarem stopila trikrat. S prvim možem igralcem Philippom Lemairom je povila hčerko, tudi njen drugi mož Michel Piccoli je bil igralec, od leta 1988 pa je poročena s pianistom in skladateljem Gerardom Jouannestom.

Milijoni pesmi v enem samem glasu
Gracojeva je svoj 80. jubilej slavila s koncerti v gledališču Chatelet v francoski prestolnici in že takrat je povedala, da je presenečena, "da je še živa, in osupla, da je še vedno zelo živahna". In še danes pravi, da ko poje besedilo, ki pripoveduje o 16-letnem dekletu, verjame, kar poje. "Jaz sem to dekle," hkrati pa priznava, da ji danes to vzame veliko več energije. Sartre je zanjo nekoč dejal, da v svojem glasu "nosi milijone pesmi".

Juliette Greco je izdala nekaj manj kot 30 glasbenih albumov, pred dvema letoma se je podala na poslovilno turnejo, ki je nosila naslov po njenem zadnjem albumu Merci. Vendar šansonjerka, ki je oder označila za svoj dom, očitno še ni nehala koncertirati, saj je za 6. maj najavljen njen koncert v francoski prestolnici.